Leta 1975, ko so se v tovarni v Champagnolu pripravljali na zaprtje, je Paul Petit doživel hladen tuš: odpustili so ga le pet mesecev pred upokojitvijo. Čeprav je dobil odpravnino, je vse skupaj doživljal kot veliko krivico. A danes, po neverjetnih 51 letih v pokoju, gleda na te dogodke z mešanico olajšanja in humorja.
Popolna samostojnost, ki mu jo zavidajo
Najbolj navdihujoč del Paulove zgodbe je dejstvo, da pri 104 letih še vedno živi povsem samostojno. Sam si pripravlja obroke, skrbi za perilo in ne zamudi nobenega tedenskega obiska lokalne tržnice. Njegovo vitalnost mu zavidajo celo desetletja mlajši upokojenci.
Preživel je tudi hudo zdravstveno preizkušnjo; leta 1995 je utrpel infarkt, a mu je sin s prisebnim ravnanjem rešil življenje. Takšni dogodki so le še utrdili njegovo odločenost, da ostane v svojem domu.
Tihi heroj, ki ga je kalila vojna
Bil je aktiven član odporniškega gibanja, leta 1944 pa so ga zaprli v Nemčiji. Ko so taborišče ameriške čete osvobodile, se ni ustavil – kljub izčrpanosti se je vrnil na bojišče v Alzacijo. Kot sam pravi, ga od tistih prelomnih trenutkov »sreča preprosto ni več zapustila«.
Živi simbol vasi Ney
Občina Ney in njeni prebivalci so na svojega najstarejšega občana izjemno ponosni, kar kažejo s splošnim praznovanjem njegove stoletnice, župan pa ga redno obiskuje. Paul je postal živi simbol vasi, utelešenje vztrajnosti in optimizma.
»Da dočakaš več kot sto let, potrebuješ predvsem veliko sreče. Jaz sem jo imel, to je vse,« je skromno povedal Paul Petit.
