Ko se odpravimo na zaslužen dopust, si vsi želimo isto: sonca, miru in odmora od vsakdanjega vrveža. A idilo pogosto pokvarijo tisti, ki si oder svetovnega turizma delijo z nami. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v idilični restavraciji poslušali vpijoče sosede ali pa v muzeju komaj videli umetnino zaradi množice, ki je vneto delala selfije?
Niste edini. Skozi leta je bilo izvedenih več mednarodnih raziskav in anket, ki so poskušale ugotoviti, kateri turisti in iz katerih držav veljajo za najbolj glasne, moteče in nadležne.
Raziskava platforme Agoda, ki jo je izvedel YouGov na več kot 10.000 anketirancih, je natančno secirala največje turistične grehe. Izkazalo se je, da ljudem na živce ne gredo le posamezne narodnosti, temveč specifična vedenja: Kar 57 odstotkov anketirancev je glavno motnjo pripisalo glasnim in kričečim turistom, ki pozabljajo, da so v tuji deželi gosti. 47 odstotkov ljudi motijo tisti, ki so neprestano prilepljeni na pametne telefone ali tablice. Malo manj kot polovica opozarja na pomanjkanje spoštovanja do lokalnih običajev, tradicije in pravil obnašanja. Na repu vrha pritožb nad turisti najdemo še klasične turistične skupine in obsesivno fotografiranje samega sebe.
Toleranca do teh navad se sicer razlikuje glede na kulturo. Medtem ko so Avstralci izjemno občutljivi na nenehno izvajanje »selfijev«, to na primer moti le peščico anketiranih Kitajcev.
Katere države se najpogosteje znajdejo na črni listi?
Ko beseda nanese na to, kateri narod je v tujini najslabši, se v anketah ponavljajo nekatera znana imena.
Britanci: Kralji samokritičnosti in divjih zabav
Zanimivo je, da so Britanci v raziskavah najpogosteje kar sami sebe označili za najslabše turiste. Kar 57 odstotkov Britancev v obsežni YouGov anketi ni imelo lepega mnenja o svojih rojakih v tujini. Z njimi se strinjajo tudi drugod po Evropi, predvsem v Španiji, kjer jim zamerijo predvsem bučne zabave, opijanje in hrupno vedenje pozno v noč.
Američani: Odkriti grešniki na počitnicah
V raziskavi portala TravelZoo so se na prvo mesto »najslabših« uvrstili Američani, a predvsem zato, ker so bili v anketah najbolj iskreni. Priznali so si namreč največ grehov, kot so uriniranje v morje ali bazen (64 odstotkov vprašanih) in odnašanje brisač ter šamponov iz hotela kot »spominkov« (69 odstotkov).
Kitajski turisti in kulturni trki
Zaradi silovite rasti kitajskega turizma v zadnjih desetletjih so se kitajski turisti pogosto znašli pod udarom kritik, zlasti v azijskih državah. V Singapurju jih je denimo kar 67 odstotkov uvrstilo na vrh seznama neželenih gostov, predvsem zaradi velikih skupin, drugačnih kulturnih norm in glasne komunikacije.
Francozi in jezikovna prepreka
Starejša raziskava hotelske mreže Expedia je med hotelirji izpostavila Francoze. Mednarodni turistični delavci so jih označili za skopuške, nesramne in nepripravljene na komunikacijo v tujih jezikih, saj pogosto pričakujejo, da bodo vsi govorili francosko.
Kdo pa velja za najboljše turiste na svetu?
Če imajo nekateri narodi sloves glasnih in nesramnih, pa obstaja tudi svetla plat medalje. Na vprašanje, kateri turisti so najbolj zaželeni, anketiranci skoraj enoglasno izpostavijo Japonce.
Japonski turisti po vsem svetu slovijo kot izjemno spoštljivi, umirjeni, čisti in nevsiljivi. Svoje odpadke vedno pospravijo za seboj, spoštujejo lokalna pravila in redko povzročajo nelagodje domačinom ali drugim obiskovalcem.
Na koncu dneva seveda velja zlato pravilo: potni list ne določa nujno človekove olikanosti. Najslabši turisti so na koncu tisti posamezniki, ki pozabijo, da z vsakim korakom zunaj domačega praga predstavljajo predvsem – sami sebe.
Kaj pa Slovenci?
Slovenci se zaradi majhnega števila prebivalstva – in posledično manjšega števila turistov v globalnem merilu – v velikih mednarodnih anketah, kot sta YouGov ali Agoda, skoraj nikoli ne uvrstijo na sezname najhujših ali najboljših turistov na svetu. Naš vpliv na globalni turizem je preprosto premajhen, da bi kot narodnost posebej izstopali na drugem koncu sveta. Kljub temu pa imamo precej jasno izoblikovan »turistični sloves« v naši neposredni soseščini – predvsem na Hrvaškem, kjer smo že leta tradicionalno med prvimi tremi najštevilčnejšimi gosti (običajno takoj za Nemci).
Glede na izkušnje turističnih delavcev v regiji in tamkajšnje ankete (ter razprave na spletnih forumih), je mnenje o Slovencih deljeno in se pogosto giblje med dvema poloma. V očeh mnogih mediteranskih in alpskih gostiteljev Slovenci veljamo za precej nevpadljive in mirne turiste. Nismo nagnjeni k razbijaškim zabavam (kot se to pogosto očíta Britancem) in se večinoma držimo lokalnih pravil. Na Hrvaškem zelo cenijo našo zvestobo, saj se pogosto vračamo na iste destinacije (zlasti v Istro in Kvarner), kar domačinom zagotavlja stabilen dohodek. Stereotip, da Slovenci na morje prinesemo vso hrano s seboj v prtljažniku in ne zapravimo skoraj ničesar, se hitro ruši. Novejši hrvaški podatki kažejo, da slovenski turist na Hrvaškem v povprečju porabi več kot 126 evrov na dan, pri čemer vedno več damo ne le na nastanitev, temveč tudi na dobro hrano, izlete in storitve.
Kaj pa slabe plati slovenskih turistov?
Ker ogromno Slovencev letuje v bližnji Istri (kjer imajo mnogi tudi nepremičnine ali pavšale v kampih), hrvaški turistični delavci pogosto opažajo, da se včasih obnašamo »preveč domače« in vzvišeno. Znane so anekdote o pritoževanju Slovencev, ker jim je nekdo drug zasedel »njihov kotiček« na plaži, čeprav gre za javno površino. Nekateri gostinci nas opisujejo kot nekoliko hladne in zaprte goste v primerjavi z recimo zelo komunikativnimi Američani ali temperamentnimi in glasnimi Italijani. Ena od opazk turističnih delavcev je bila celo, da so Slovenci »vljudni, a zadržani, ker mislijo, da so na divjem zahodu, ne pa eno uro od doma«. Čeprav nismo stereotipizirani kot »skopuhi« v taki meri kot denimo Nizozemci, pa znamo biti precej pikolovski glede razmerja med ceno in kakovostjo in natančno preverjamo, ali smo za svoj denar dobili obljubljeno.
Če bi vprašali hotelirja v Španiji, Grčiji ali na Tajskem, vas verjetno sploh ne bi znal umestiti v specifičen stereotip in bi vas preprosto pripisal splošnim »evropskim« turistom, ki imajo radi naravo in aktivne počitnice. Pri naših južnih sosedih pa veljamo za zanesljive, odlične potrošnike, ki pa včasih s seboj prinesejo rahlo nagnjenost k pritoževanju in prepričanje, da jim določen košček obale zaradi dolgoletnega obiskovanja pripada.
Na koncu seveda velja zlato pravilo: potni list ne določa nujno človekove olikanosti. Najslabši turisti so na koncu tisti posamezniki, ki pozabijo, da z vsakim korakom zunaj domačega praga predstavljajo predvsem – sami sebe.
