Center Murgle v Ljubljani je prav poseben labirint, ki sem ga ob tokratnem obisku doživel predvsem kot zanimiv urbanistični eksperiment, kot frustrirajočo sobo pobega. Arhitekt si ga je menda v preteklosti zamislil po vzoru nekega ogromnega središča v Franciji, vendar se v praksi obiskovalci med prepletenimi hodniki hitro izgubijo. Aleksander Buh, lastnik tamkajšnje striparnice, se še danes v smehu spominja gospe, ki se je obupana in jezna vrnila z vnukinjo po iskanju bankomata in besno zabičala, naj dedu pove, da v to hišo, ki jo je sam projektiral, ne stopi nikoli več. Toda kdor zbere dovolj potrpljenja, na koncu odkrije nekaj resnično čarobnega. Tam namreč tiči Strip.art.nica Buch.
To je majhna trgovina z neizmerno veliko dušo, v kateri domuje več kot deset tisoč različnih stripovskih naslovov. Njen lastnik in idejni vodja je Aleksander Buh, ki je že nekakšna institucija, vir pozabljenih zgodb (in nedavni dobitnik prestižne nagrade zlatirepec za neprecenljiv prispevek k stripovski kulturi).
Ko vstopite vanjo, vas nemudoma obda duh prostora, v katerem se črke in risbe prelivajo v umetnost, zrak pa diši po starih in novih knjigah ter po – nostalgiji. Buh, rojen leta 1958, je človek, ki s stripom živi. »Ko sem bil še deček, mi je mama, ko je prišla iz mesta, običajno prinesla izvod Crtanih romanov. To je bil začetek mojega potovanja,« se s toplino spominja prvih stikov z deveto umetnostjo.
Peš po mestu
Pozneje je moral sam z Vrhovcev kot šestletni fantič pešačiti vse do viške cerkve, potem pa z mestnim avtobusom do glavne postaje, da je prišel do kioska, kjer je lahko kupil te dragocene zvezke. Starši so bili, ko so pozneje izvedeli za te njegove odprave, prestrašeni, toda zanj je bila to zgolj običajna pot do domišljijskega sveta, ki ga je že takrat zasvojil.
V tistih časih, ko so otroci imeli na voljo predvsem žogo in ulico, denarja za kar koli drugega pa ni bilo, je strip predstavljal okno v širni svet. »Ko je začela izhajati revija Zvitorepec, nas je bilo v razredu 32. Mislim, da je samo dva nista brala. To je bilo za nas nekaj novega, drugačnega, čista domišljija,« z žarom pripoveduje Buh.
V tistem zgodnjem obdobju je bila zelo odmevna srbska revija Panorama, ki je prerasla v Stripoteko Panorame in nato v Stripoteko. Založniki so ugotovili, da so revije s celotnimi zgodbami precej bolj donosne in sprejemljive kot tiste, ki so zgodbe objavljale v nadaljevanjih.
Njegova mladost je bila nato z branjem prežeta do te mere, da, kot sam v šali prizna, morda prav zato ni imel časa za šolo in učenje. Srednješolska leta so bila zaznamovana s petkovimi popoldnevi, ki so bili sveto rezervirani za lov na knjige, plošče in stripe. Natanko je vedel, kateri kiosk ima določeno ponudbo, katera veleblagovnica skriva kakšen zaklad.
Obhodi legendarnih ljubljanskih središč tistega časa, kot so bili Nama, Supermarket in Centromerkur, so bili zanj obvezni obredi, med katerimi je srečeval znance in prijatelje, saj je bilo mesto takrat bolj povezano in domače. Ljudje so se poznali, si delili strasti do glasbe in branja.
Ena njegovih največjih bolečin (in hkrati gonilnih sil) pa je dejstvo, da premalo poznamo izjemno bogato zgodovino in dediščino domačega stripa. »Ta v Sloveniji ni bil nikdar zgolj šala ali obrobna zadeva. Pri nas je že sto let,« poudarja z avtoriteto človeka, ki to zgodovino pozna in jo tudi raziskuje.
Prav te dni se dogovarja za srečanja z ljudmi, ki so bili žive priče in akterji. Poleg Mikija Mustra je kot enega ključnih pionirjev, ki so ponesli slovensko ime v svet, izpostavil Iztoka Šušteršiča, avtorja, ki je dolga leta (od leta 1963 pa vse do leta 1973) izdajal avtomobilistične in dirkaške stripe v Nedeljskem dnevniku. Po odhodu v Nemčijo je bil glavni risar in ilustrator šolskih učbenikov ter publikacij za osnovne in srednje šole pri založbi Ehapa Verlag Stuttgart, ki jih je izdajala za studio Walta Disneyja.
Ironija sodobnega časa
Po vrnitvi v domovino se je bolj posvetil ustvarjanju vitražev (njegovo delo lahko vidimo tudi v Gostilni Avsenik v Begunjah in Muzeju Pivovarne Union), toda njegova stripovska zapuščina ostaja. »To so ljudje, ki so bili na svetovni ravni,« je odločen sogovornik, ki je z lastnimi sredstvi izdal njegov strip Pekel v Vosterju.
S stripom so se ukvarjali številni arhitekti in risarji, ki so v času študija pogosto pod psevdonimi ustvarjali zgodbe za dodaten zaslužek, saj je v tistem času strip veljal za pankrta, ki kvari mladino in jo odvrača od resne literature. (Danes pa otrokom isti strip obupano potiskajo v roke, da bi jih vsaj za trenutek odtrgali od hipnotičnih zaslonov. Kakšna ironija.)
Toda tudi sodobni trg na splošno Aleksandra Buha na trenutke spravlja v obup. Kot založnik in prodajalec, ki dnevno posluša odzive in želje kupcev, opaža hiperprodukcijo, v kateri na police prihaja ogromno »pofla«.
Strip, kot še opaža, postaja razvodenel fenomen, kot je pred leti doletelo kuharice in pozneje kriminalke. Nenadoma namreč vsi menijo, da znajo suvereno risati in pisati dobre stripe. Mnogi založniki pa povrh vsega varčujejo, zato iščejo avtorje, ki delajo hitro in posledično poceni, kar pa niža kakovost končnega izdelka. Raje izdajo dva povprečna izdelka na leto kot enega vrhunskega. Rezultat so stripi z nepremišljeno zgodbo in slabo risbo.
Padec kriterijev se po njegovem mnenju odraža tudi v podeljevanju nagrad. Aleksander Buh je izjemno oster kritik nagrajevanj, ki so po njegovem mnenju skoraj izključno politična in prirejena zgolj glede na to, katera opcija je trenutno na oblasti, ali pa preprosto delujejo na podlagi zaprtega kroga prijateljskih poznanstev.
Prepričan je, da komisije mnogih predlaganih knjig sploh ne odprejo in ne preberejo. Zgraža se nad primerom, ko je državno nagrado zlata hruška za najboljšo mladinsko knjigo dobil izdelek, ki je vseboval eksplicitne opise spolnosti ter celo primerjave z zadevanjem s heroinom. Ko je na vulgarne vsebine opozoril pristojne, je bil arogantno zavrnjen s pojasnilom, da stripa očitno ne razume ter da ima takšna vsebina skrit in globok vzgojni pomen, zato jim je predlagal, naj knjigo dajo v branje lastnim vnukom.
Povod za ta naš obsežni pogovor pa ni bila zgolj preteklost, temveč tudi nova izdaja stripa Butalci, ki ga je po predlogi Frana Milčinskega ustvaril Jože Trobec. Bralci Nedeljskega ga seveda zelo dobro poznajo, saj njegova pronicljiva Čenča v časopisu izhaja že desetletja, kar je v našem medijskem prostoru tradicija brez primere, navdušuje pa tudi s svojimi ilustracijami in karikaturami v rubrikah Tretja plat in Butik.
Močan pomen Butalcev
Za našega sogovornika pa imajo Butalci dandanes še posebno močan, nemara celo nekoliko boleč podtekst. »Ti Butalci so še posebno primerni glede na to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. To, kar nam dela politika, je absurd,« je komentiral z ostrino. Kot družba smo po njegovem iskrenem mnenju postali neverjetno pasivni in dopuščamo, da z nami v parlamentu manipulirajo ljudje, ki na televiziji dokazano lažejo in se nesramno sprenevedajo.
Kritično je potegnil vzporednice med mlačnimi stavkami pri nas, ki jih sam posmehljivo imenuje »vnaprej napovedane procesije«, za katere mora sindikat prositi za dovoljenje, ter odločnimi delavskimi akcijami v državah, kot je Francija, kjer ima nezadovoljstvo na ulicah povsem drugo težo in je prag potrpljenja precej nižji.
Živo se spomni anekdote iz enega od podjetij v Nazarjah, kjer je nekoč kot potujoči trgovec s sindikalno prodajo na obroke prodajal med delavskim odmorom. Med tamkajšnjim »štrajkom« pred tovarno je na dvorišče mirno stopil eden izmed redkih nemških vodilnih kadrov, pogledal na ročno uro in zbranim hladnokrvno zabičal, da morajo vsi stroji ponovno steči v natanko petih minutah, drugače bo odpustil vse. In stavke je bilo nepreklicno konec.
Tudi zato je knjiga Jožeta Trobca danes tako boleče aktualna, pravi. Na straneh Butalcev se veselo smejimo literarnim likom, v resnici pa se, kot grenko dodaja, smejimo zgolj in samo sami sebi. In tudi to je lahko strip.
