Prejšnji teden smo tako kot mnogi sodržavljani skočili na Lošinj. Močna burja je hladila ozračje, zato ni pripekalo, za plavanje so bili samo topli bazeni, v soboto zvečer pa je za finale na glavnem trgu v Malem Lošinju zažgolela in zagrmela Severina. Koncert smo si sicer ogledali, a smo pogrešali malce boljši zvok, sicer pa je naš kvartet predvsem želel obiskati restavracijo Alfred Keller v butičnem hotelu Alhambra, v katerem je prostora za kakšnih 100 – to je treba dodati – premožnejših hotelskih gostov.
Alhambro, zasnovano v slogu velike mediteranske vile, je leta 1912 po španskih vzorih koncipiral dunajski arhitekt Alfred Keller in ravno po njem je restavracija dobila ime. Hotel in z njim restavracija z monumentalno jedilnico ima silno zgodovino, in čeprav nam nekaj rešitev, ki so jih ob obnovi ponudili arhitekti, ni bilo povsem všeč, je dejstvo, da kombinacija avstro-ogrske arhitekture z marmorjem in obsežnimi stebri ter pogled na zaliv Čikat delujeta uigrano, celo bolj uigrano kot razmeroma velika ekipa natakarjev, ki je na naš večer stregla štiri, morda pet omizij.
V razkošni jedilnici strežejo degustacijske menije po 200 evrov na osebo, ti obsegajo pet jedi in nekaj pozdravčkov iz kuhinje. Naša odprava pa se je zelo praktično odločila, da raje naročimo vse jedi z menija »a la carte«, vsak v kvartetu torej po dve jedi, nato smo si razdelili še dve sladici. To je sicer pocenilo zgodbo, a ne povsem, posamezne jedi pri Alfredu Kellerju namreč cenijo na 50 ali več evrov. In ko smo ravno pri cenah, moramo omeniti, da je njihova vinska karta ena najboljših na Hrvaškem. Ena tistih, ki imajo vsa najdražja vina na svetu, pa tudi kar visoke pribitke.
Kozarec osnovnega šampanjca Ruinart stane 22 evrov, kozarec Kruga pa 49. Mi smo si skromno privoščili konkretno Gran malvazijo (70 evrov) istrskega mojstra Coronice, ki dosega vse, tudi visoke standarde ob pozdravih iz kuhinje, ki so jih postavili v Alhambri.
Začeli so namreč s trilogijo pozdravov iz kuhinje, z izvrstnim, natančno začinjenim tatarskim biftkom, s »črnim tartufom« oziroma črnim ocvrtkom, polnjenim z bešamelom in parmezanom, v kozarčku pa so postregli špargljevo kremo s slanino, prelito s peno iz kozjega sira in potreseno s pinjolami. Duhovito in okusno.
Nadaljevali so s kruhom, hišnim oljčnim oljem iz Istre, dvema vrstama masla in tatarcem iz kvarnerskega škampa z jesetrovim kaviarjem. Grižljaji so bili brez napake. Jasno, lahko bi bili večji, a so bili okusi natančno izdelani. Morda bi lahko rekli, da smo za pozdrav na mizo dobili zelo razkošno različico kvarnerske kuhinje, ki pa se je nato spremenila zgolj v razkošno kuhinjo.
Krožnikov natakarji niso razlagali, kot je to v navadi v podobnih restavracijah, se je pa s krožnikov izkristaliziralo, da jih lokalni pečat zanima le v vzorcih.
Marsejski bouillabaisse je vseboval razkošnejše ribe in rake kot izvirnik, kvarnerske škampe so po drugi strani podložili s tajskim vinaigrettom, tuno z vasabijevim sorbetom, gosja jetra pa z jagodami in sorbetom limonske trave.
Zanimivi, prijetni okusi, ki so nas še enkrat opozorili, da nismo v klasični obmorski gostilni.
Pri Kellerju so v glavni vlogi razkošne sestavine in, tudi to moramo ponoviti, predraga vina. H glavnim jedem smo optimistično naročili vedno zanesljivo Kozano, briški chardonnay iz kleti Edija Simčiča. Za 130 evrov!!! V Evinu je naprodaj za 42 evrov.
Kozana se je lepo ujela s piščančjimi prsmi slavnega francoskega piščanca iz Bressa v intenzivni demi-glace omaki, ki so ga podložili z zelenimi in belimi šparglji ter nanj nastrgali brezizrazne črne tartufe. Tartufi so se znašli tudi v raviolih, polnjenih z govejim repom, ki so jim pridružili kose gosjih jeter, čez jed pa znova nastrgali omenjene tartufe, ki v tem letnem času preprosto nimajo smisla. Verjetno je bil še najbolj domač lepo zapečen file brancina na z zelišči začinjeni fregoli.
Še en mednarodni preskok: izbirčnežem, ki jih zanima kulinarična zapuščina Avstro-Ogrske, postrežejo razmeroma velik dunajski zrezek z izvrstnim kuhanim krompirjem in brusnicami (40 evrov), zraven pa kozarec konkretnega barbaresca Collina Serragrilli za 15 evrov.
Kot rečeno, so pri Alfredu Kellerju na prvem mestu prestižne sestavine. Inovativnost in avtorski prijemi so očitni, a prav gotovo ne prevladujejo.
Sladici sta bili dve, obe sta v središče postavili jagode, ki so zdaj v sezoni.
Prva, označena za inovativno, je bila panakota z jagodami, rabarbaro in drobljencem, medtem ko so se v drugi, menda klasični, jagode družile z obilico meringe in sorbetom bazilike.
Nobena ni pretirano navdušila, še manj pa dejstvo, da nam ob koncu večerje niso ponudili kakšnih sladkih grižljajev niti žganja. Vseeno imamo brezplačen nasvet. Ne bi bilo slabo, če bi cene hrane in vin objavili na spletnih straneh, da bi gostje vedeli, koliko denarja morajo imeti s seboj.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
