Istra je prepredena s kolesarskimi potmi. To še ne pomeni, da se boste med kraji vozili po modernih kolesarskih stezah. Nasprotno, v Istri je treba še vedno tudi na prometno cesto, kjer avtomobili bolj in manj potrpežljivo in (ne)varno švigajo mimo vas, toda neskončna mreža makadamskih cest in lokalnih cestnih povezav med manjšimi strnjenimi vasmi, ki so jih Hrvati povezali v številne kolesarske povezave, vendarle omogoča, da lahko po Istri dovolj sproščeno kolesarimo. Predvsem pa jo spoznamo kot manj turistično, bolj pristno in manj stresno deželo.
Do Kopra se zapeljemo z avtomobilom, ki ostane za nekaj dni parkiran na dragem parkirišču, potem pa odkolesarimo po obalni cesti do Izole. Zaprtje te ceste za avtomobile je bila dobra poteza in danes je pravi užitek opazovati celo paleto ljudi, ki brezskrbno izkoriščajo cesto za svoje aktivnosti. Eni v toplih mesecih plavajo, drugi posedajo ob obali, tretji tečejo ali se samo sprehajajo. Vsak po svoje.
Naprej gremo po stari znanki Porečanki, kolesarski stezi, ki sledi trasi nekdanje ozkotirne železnice od Trsta do Poreča, in jo uberemo do Sečovelj. Hitro gre, saj je steza asfaltirana in dobro označena z oznakami D8 in D6, zato se je nemogoče izgubiti. Večina kolesarjev, ki potuje v današnjem digitalnem času, pa tako ali tako uporablja različne aplikacije in navigacije.
Zasuk na morje
Na drugi strani Sečoveljskih solin asfaltno podlago zamenja makadamska, Hrvati pa so svoj del Porečanke oziroma Parenzane vzorno označili z velikimi tablami. So na vseh ključnih mestih, zato kakšna dodatna navigacijska pomoč ni potrebna. Celotna pot je dolga 130 kilometrov, na njej premagamo 1080 višinskih metrov.
Ker gre za nekdanjo traso železnice, je jasno, da na njej ne bomo trpeli strmih vzponov, zato pa toliko bolj dolge in zložne. Prvi nas čaka tik za mejo, od koder se kmalu odpre prekrasen pogled na soline, toda enemu zadnjih koščkov naravnega okolja na naši Obali hitro obrnemo hrbet in nadaljujemo proti Bujam, kjer se množica kolesarjev s slovenskega dela Porečanke porazgubi, pa tudi električni kolesarji ne prehitevajo več.
Na naši poti pa smo doživljali masažo telesa po bolj in manj grobem istrskem makadamu, ki ga brusi burja, in rdeči zbiti zemlji. Tako gre vse do Buj, nato se Porečanka končno umakne trasi ob glavni cesti in je do Grožnjana, s 310 metri najvišje točke na železniški trasi, ujeta med zelenje istrskega gozda in makije.
Grožnjan je simpatična vasica beneške arhitekture nad dolino Mirno, kjer so našli svoj navdih umetniki in glasbeniki. Čuti se sproščenost domačinov in obiskovalcev, zato smo se ob zvokih violine odločili za postanek in se potem spustili do reke Mirne, ki ponuja dom nekaterim živalskim vrstam, kot so na primer vidre, nato pa po njenem nasipu mirno prikolesarimo do morja in do živahnega Novigrada.
Severni del Istre je pozidan. Turizem je požrl velik del narave, hotelski kompleksi, apartmajska naselja in kampi ob obali so se okoli Poreča spojili z mestom. Ta umetni svet ne pusti nikakršnega vtisa, prej spodbudi vprašanja o smislu tolikšne turistične mašinerije.
So pa zato rti in zalivčki, ki se pri Červarju izraščajo in zajedajo v morje, ohranili svojo neukročenost in se vsaj za zdaj izognili pozidavi, zato je pravi užitek kolesariti po makadamu in stezah, ki tečejo enkrat skozi gozd, nato ob morju in tako izmenjevaje vseskozi do Poreča. Tam smo zapustili obalo in do Limskega kanala, več kot deset kilometrov dolgega zaliva nad Rovinjem, prikolesarili po sprva manj, nato pa že precej prometni cesti. Čim prej smo jo hoteli zapustiti.
Južno od Rovinja se razprostirajo dragi in luksuzni kampi, ki so s svojim konceptom izgubili bistvo kampiranja. Avtomobili se po prašnih cestah skozi oljčne nasade vozijo do prekrasnih uval in dvigujejo beli prah tako močno, da pečejo oči. Toda ko spet prikolesarimo do morja in visokih borovcev, so prašne tegobe pozabljene.
Samotni zalivi
Še pred sončnim vzhodom smo bili pokonci in pot se je nadaljevala po eni od mnogih kolesarskih poti v Istri. Proti Peroju in Fažani smo se zapeljali po Mediteranski poti, ki se ponekod prekriva z romarsko potjo Camino – južna Istra. Do Pulja poteka ves čas ob obali s pogledom na Brione in kristalno čisto morje. Imeti navigacijo oziroma aplikacijo z označenimi potmi v tem delu ni slaba stvar. Kjer poti potekajo skozi oljčne nasade ali po eni sami dolgi cesti, je orientacija preprosta, ko se znajdeš v predmestju, med vasmi s kopico lokalnih cest, v gozdu, prepredenem z mnogimi stezicami, v apartmajskih naseljih, kjer je vse enako, pa se je bolje prepustiti navigaciji.
Do vstopa na skrajni jug Istre, rt Kamenjak, smo prikolesarili po Jakobovi in Mediteranski poti, ki se vseskozi dviga in spušča v vasice, prečka pristanišča, gozdove, ponuja razglede, senco, žgoče sonce in celo križev pot. Za kolesarje je vstop v to zaščiteno območje, polno rtov, zalivov in turkiznega morja, brezplačen.
Potem pa smo se zapeljali proti jugovzhodu Istre, kjer so ostali še zadnji divji koščki istrske obale. Mimo Medulina in simpatičnega Ližnjana se spustimo ponovno proti morju. Krožna kolesarska pot okoli Ližnjana, ki je dolga 46 kilometrov ter poteka delno ob morju in po samotnih zalivih, ves čas neposredno ob Jakobovi poti, delno skozi borove gozdove, pašnike in mimo kulturnih znamenitosti, je gotovo najlepša kolesarska izkušnja v obalnem delu Istre, če ne v vsej Istri. Tu se vam lahko še vedno zgodi, da ne boste srečali nikogar, da boste imeli zaliv le zase in daleč naokoli nihče ne bo zmotil teh dragocenih trenutkov. Tu lahko istočasno kolesarite soncu nasproti in čutite kapljice valov, ki udarjajo ob skalne pregrade.
Iz Pulja se v Buzet vrnemo z vlakom, naprej v Slovenijo pa ne gre več po tirih, zato se je v Koper najlažje in najhitreje vrniti s kolesom, kajpada. Četudi jo ponovno uberete po makadamčkih in stezicah, a tokrat slovenske Istre.
