Ko se jeseni polja v indijskem Kašmirju obarvajo vijoličasto, se za tamkajšnje prebivalce začne eno najpomembnejših obdobij v letu. Na tisoče nežnih cvetov žafrana morajo obrati ročno, nato pa iz vsakega previdno odstraniti tri drobne rdeče brazde pestiča, iz katerih nastane ena najdražjih začimb na svetu. In ko spoznamo, koliko truda je potrebnega za nekaj gramov te dragocenosti, postane povsem jasno, zakaj pravimo, da je nekaj drago kot žafran.
V pokrajini Pampore, ki velja za središče indijske pridelave žafrana, se obiranje običajno začne konec oktobra oziroma v začetku novembra. Cvetovi se odprejo le za kratek čas, zato se družine na polja odpravijo že zgodaj zjutraj. Delo se nadaljuje doma, kjer iz cvetov izločijo rdeče nitke, jih posušijo in pripravijo za prodajo. Za en sam kilogram posušenega žafrana potrebujejo približno 150.000 cvetov oziroma 450.000 drobnih nitk.
Rdeče zlato ogrožajo podnebne spremembe
Kilogram kakovostnega kašmirskega žafrana lahko doseže ceno več tisoč evrov. Cenjen je zaradi intenzivne barve, značilnega vonja in nekoliko grenkega okusa. Uporabljajo ga v rižotah, sladicah, znameniti španski paelli, pa tudi v parfumih in barvilih.
Toda pridelava rdečega zlata postaja vse zahtevnejša. Zaradi pomanjkanja padavin, višjih temperatur in širjenja pozidanih površin pridelek v Kašmirju upada. Nekateri kmetje zato že preizkušajo gojenje v zaprtih prostorih, kjer lahko nadzorujejo vlago in temperaturo.
Kljub sodobnim poskusom ostaja tradicionalno obiranje pomemben del kašmirske dediščine, ki se prenaša iz roda v rod. Za vsako drobno škatlico žafrana se tako skriva veliko več kot le začimba – zgodba o družinah, potrpežljivosti in dragocenem ročnem delu.
