Hedele je precej mlada vinska hiša, ki pa ne deluje kot klasična družinska kmetija, temveč bolj kot projekt treh prijateljev. Kako ste se znašli skupaj in zakaj ste za pridelavo vina izbrali prav Goče oziroma Vipavsko dolino?
Sam sem bil kot delovodja zaposlen na kmetiji na italijanski strani Goriških brd v Colliu, kamor je kot enolog in agronom hodil Andrea Pittana, in tam je nastala ideja, da bi lahko tudi sama začela pridelovati vino. S še dvema partnerjema smo se odločili, da bomo kupili zemljo na Vipavskem in pridelovali vino. Potem sta omenjena partnerja odstopila od projekta, pridružil pa se nama je Andrea Gheller, velik ljubitelj vina, ki je imel tudi sam v lasti nekaj vinogradov v Italiji, Pittana pa je bil njegov enolog. In potem smo začeli pokušati vina iz Vipavske doline, ki so nas v pozitivnem smislu zelo presenetila. Poglobili smo se v raziskovanje tako leg kot vinarjev in spoznali, da so tukaj odlične razmere za pridelavo dolgoživih belih vin, poleg tega je bilo na Vipavskem dostopnih več opuščenih vinogradov. Ampak tukaj govorimo o domačih vinih; spomnim se, ko smo hodili naokrog po vaseh, da so nekje namesto stiskalnice grozdje mečkali kar v bobnu pralnega stroja. Takrat je Andrea Pittana dejal, da če so ta vina tukaj narejena na tak način, potem nam bo z našimi, ki jih bomo pridelovali tukaj, zagotovo uspelo.
Je bila težava kupovati opuščene vinograde?
Najprej je bila ideja, da bi pridelovali samo chardonnayje na različnih lokacijah, potem smo leta 2005 kupili prvi vinograd na Gočah in začeli smo se počasi širiti po koščkih, ker so bila zemljišča majhna. Naš vinograd Hedele na Gočah je imel na primer tri lastnike. Nekateri vinogradi so bili povsem opuščeni, drugi delno, tretje pa so že prerasli travniki ali gozd. Sortni izbor v teh vinogradih je bil zelo mešan, način sajenja je bil zastarel, tako da smo morali vso vinogradniško strukturo vzpostaviti na novo. Če bi bili to novi urejeni vinogradi, bi določen del sortnega izbora zagotovo obdržali, ampak takšni vinogradi načeloma niso naprodaj. Prvi vinograd smo tako postavili na novo leta 2008, prve steklenice malvazije in chardonnayja pa so prišle na trg leta 2011.
V vaših vinogradih so zasajene samo trte malvazije, chardonnayja in sauvignona. Na podlagi česa je bil narejen ta izbor trt, ker so načeloma razen malvazije tukaj doma zelen, pinela, klarnica, pergulin in barbera?
Iskali smo zemljo, ki ima veliko vsebnost apnenca za pridelavo chardonnayja po burgundskem vzoru, sauvignon se nam je prav tako zdel logičen izbor glede na to, da smo sorto poznali, ker smo imeli na kmetiji v Italiji, kjer sva delala z Andreo, posajenih več različnih klonov sauvignonov pa tudi chardonnayjev. Potem smo iskali še eno avtohtono sorto in se odločili za malvazijo, ker nam je bolj poznana in nam je bolj ljuba kot na primer pinela ali zelen.
Nimate pa nobene rdeče sorte. Je to zaradi tega, ker so rdeča vina iz pivske mode?
Ne, nikakor. Samo zato, ker nimamo vinogradov, ki bi bili primerni za pridelavo rdečih sort.
Po podatkih Kmetijsko gozdarskega zavoda (KGZ) Nova Gorica se količina zasajenih trt v zadnjih letih v Vipavski dolini precej krči, kar pomeni, da bo opuščenih vinogradov še več. Boste obseg vinogradov širili?
Bomo. Malce sape nam je v zadnjih letih vzelo urejanje infrastrukture, imamo pa namen, da bomo še kupili nekaj vinogradov. Je pa tako, da vsako širjenje zahteva dodatno fizično pomoč, trenutno smo že zelo na meji tega, ker praktično vse postorimo sami. Edino v maju za zelena dela v vinogradu in za trgatev moramo dobiti najete delavce, ki pridejo iz Italije in seveda niso Italijani. V glavnem gre za ljudi iz Bangladeša in s Filipinov.
Bo torej prišel čas tudi za kakšno rdečo sorto?
Razmišljali smo o modrem pinotu. Bomo videli.
Kako pa imate razdeljeno delo, gleda na to, da imate vsi trije še druge obveznosti?
Zelo enostavno. Sam se vsak dan se vozim sem iz Šmartnega v Brdih in največ delam v vinogradih, Pittani je enolog in je tukaj prisoten precej časa, Gheller pa v vinogradih sicer ni fizično prisoten, dela pa vse drugo. Ko smo obnavljali hišo in klet ter urejali degustacijski prostor, je bil vseskozi zraven, vse, kar je železja tukaj, je njegovo delo. Pravzaprav vse postorimo sami.
Zanimivo je tudi to, da imate vinograde na Gočah, klet pa v Gaberju za Planino nad Ajdovščino, ki je na meji s Krasom. Kako to, če pa so Goče poznane prav po obokanih oziroma velbanih vinskih kleteh?
To je res, ampak vse kleti na Gočah so zelo majhne, prostora ni, zato je logistično tam težko funkcionirati. Naš trenutni prostor tukaj v Gaberju je bil najbližji in najbolj priročen.
Kako pa so vas tukaj sprejeli domačini, glede na to, da ste vsi trije »forešti«?
Morali smo imeti kar precej potrpljenja, da so domačini spoznali, da smo tukaj res zato, da pridelujemo vino. Bilo je kup vprašanj, skrbelo jih je, ali bomo grozdje vozili v Italijo in podobno. Ampak na koncu smo se spoprijateljili. Ko te vidijo, da res delaš, te vzamejo za svojega.
Vinograde obdelujete na ekološki način, ampak na etiketi vin pa nimate oznake, da gre za ekološko pridelavo.
Resda vin še ne tržimo kot ekološka, čeprav imamo ekološki certifikat za pridelavo grozdja. O tem smo se sicer precej pogovarjali, ampak trenutno še ni kakšnih posebnih zahtev kupcev, da bi morali to izpostavljati tudi na etiketah.
Vaša vina so prišla na trg leta 2011 in precej hitro postala neverjetno moderna. Kako vam je pravzaprav uspelo v tako hitrem času osvojiti slovenski trg?
Na začetku smo večino vina prodali v Italiji, ker smo tam poznali ljudi in trg, kasneje smo dobili še distributerja za italijanski trg. Za prodajo v Sloveniji pravzaprav nismo vedeli, kako naj se je lotimo, glede na to, da je slovenski trg kar precej nasičen s slovenskimi vinarji. Potem smo začeli sodelovati z Matejem Lavrenčičem, takrat je imel še gostilno in vinoteko Faladur v Vipavi, kasneje pa smo dobili še večjega distributerja za slovenski trg. Je pa povpraševanje po naših vinih kar precej hitro naraslo, tako da smo bili tudi sami presenečeni nad tem. Trenutno približno enako količino prodamo v Italiji in Sloveniji, nekaj vina pa gre še v ZDA in Združeno kraljestvo.
Pa je kakšna specifika na trgu glede tega, kaj se kje raje pije?
V Italiji se zelo dobro prodaja malvazija, v Sloveniji chardonnay, v ZDA pa sauvignon, ki ponovno postaja moderno vino. Sicer imajo določeni pivci do te sorte še vedno zadržek, češ da je vino že preveč aromatično, ampak sem prepričan, da bo še dobila priložnost. Konec koncev v Sloveniji pred leti nismo prodali niti ene steklenice, zdaj pa se po njem že povprašuje.
Imate letnike razprodane vnaprej?
Ne, to ne. Nedvomno bi lahko prodali več, ker je povpraševanje kar precejšnje, ampak naše količine niso tako velike, na leto pridelamo okoli dvajset tisoč steklenic.
Goče so z drugimi vinarji, kot so Kodre, Mesesnel in Ferjančič, postale prepoznavna vinska vas in tudi že blagovna turistična znamka. Ali vinarji, ki ste tukaj, kaj sodelujete med seboj, morda pripravljate kakšen skupni projekt?
Smo tudi edini, ki imamo Goče zapisane na etiketi. Med seboj sodelujemo, smo v prijateljskih odnosih, ampak kakšnega skupnega projekta v tržnem smislu pa še nimamo.
