Na Ježici spomladi enostavno ni dovolj urejeno, da bi si povprečen gost želel obisk ponoviti. Pred restavracijo je na eni strani veliko parkirišče ali morda prezimovališče avtodomov, na drugi je parkirišče za običajne avtomobile, omejeno z grdimi plastičnimi trakovi, nekaj stran je nekakšna pomožna stavba z velikimi napisi za dejavnosti, recimo za fitnes. Celo sam vhod v restavracijo je nekako zakrit med lonci z različnim rastlinjem na eni in odprtim šankom na drugi strani. Ljubljanska predmestna navlaka, ki jo bodo do poletja težko uredili.
Notranjost gostilne je veliko lepše urejena, čeprav malce spominja na poskuse naših enostavnih italijanskih oštarij, recimo Kavala v Tacnu ali None na Dolgem mestu. Podobna je tudi ponudba, sicer manj široka, celo generična, vmes je zmanjkalo tudi našega favorita z jedilnega lista, ocvrtega kotleta krškopoljca. Pa vendar, na koncu se je izkazalo, da na videz skoraj preveč po ljubljansko turistično zasnovana ponudba vsebuje nekaj biserov tako na vinski karti kot na jedilnem listu. Predvsem pa se je pokazalo, da imajo na Ježici v kuhinji kuharja, ki zna vihteti kuhalnico.
Zanimivo, namesto klasičnih, bolj znanih mineralnih vod imajo v svojem rezervoarju gazirano vodo Sulegna iz arzenala prestižnih vod Angelus, v steklenici, ne plastenki. Na kozarec točijo tudi nekaj penin, a smo se odločili za polovično merico prijaznega Delamotta za malce previsokih 46 evrov.
V drugem delu smo pili tako štajerska (Herga) kot primorska vina (rebula Journey Medot), na karti vin na kozarec je namreč natančno ducat imen. Kljub temu da je ura že bežala proti četrti, so še ponujali tudi dnevno kosilo s školjkami, sicer pa so imeli, kot vedno, ribji in mesni degustacijski meni za 55 evrov. Naše omizje je imelo malce drugačen načrt, želeli smo sami izbirati in začeli z enim najboljših pršutov v zadnjem času.
Masten, sladek, ravno prav debelo narezan pršut iz krškopoljca, kar konkretna porcija za zmernih devet evrov, je bil eden lepših letošnjih uvodov v pozno kosilo. Ob boku mu je stal tatarski biftek iz sevniškega goveda, pri katerem tri kepice le rahlo
začinjenega mesa položijo na hashbrowne oziroma ocvrte krompirjeve polpete. Povezava med tatarcem in toplim krompirjem je skoraj idealna, svoje dodajo tudi drobnjakova majoneza pa mehak kruh in istrsko oljčno olje Sveti Kancijan.
Testenine in rižote na Šternu so po količini kar glavne jedi, zato je jasno, da je ena porcija marsikomu dovolj za celo kosilo ali večerjo. Napovedujejo zgolj kvartet, tri testeninske jedi so po 18 evrov, četrta, rižota z jurčki in govedino, pa 22 evrov.
Pravzaprav kar veliko za restavracijo v predmestju, daleč od pregrešno drage turistične Ljubljane. Ampak tisto, kar smo dobili na krožnike, sploh ni bilo slabo. Žlikrofi z ragujem iz divjega prašička so solidno ali kar pravilno pripravljene testenine z enostavno, a natančno skuhano divjačinsko omako.
Celo fuži s tartufi, ki jih v Ljubljani znajo pripraviti le redki, so bili pri Šternu izjemni okusni in dišeči, konec koncev so enostavne črne tartufe na testenine nastrgali pri mizi. Velike, nasitne krožnike smo pospremili s pitnim modrim pinotom, ki ga v jeruzalemskih goricah prideluje Herga (29 evrov).
Del omizja se je ob pomanjkanju nekaterih jedi s spiska glavnih pogumno odločil, da na Ježici pokusi morsko žabo za 28 evrov. V skoraj preveč zapleteno kombinacijo s tartufi so pri mizi nastrgali še več črnega tartufa, bi pa zlahka pogrešali topinamburjev pire, če smo že dobili topinamburjev čips in romanesko.
Biftek iz sevniškega goveda (33 evrov) je bil bolj po našem okusu. Pripravijo ga v poprovi omaki, zraven priložijo korenje v treh barvah, prvi mladi grah v stroku in kak popečen krompirček. Čez kak mesec ga bomo prišli pokusit še enkrat.
Podobno kot v začetnih kategorijah je tudi pri sladicah le kakšen kvartet možnosti: yuzujeva skutna torta v dveh oblikah, gibanica in simpatičen majhen čokoladni fondant v objemu kokosovega musa, ki ni imel okusa po kokosu, liofiliziranih malin in mangovega pireja.
Zraven smo trenirali spremljavo polsuhih vin iz Frešerjeve in Steyerjeve kleti, bliže nam je bil drugi, a smo še vedno zelo prepričani, da gredo k sladicam predvsem (zelo) sladka vina. Na koncu so nam prinesli žganje. Katero pa bi? Natakarica se je odločila za dunjo iz vojvodinske destilarne Perun. Lepa, dišeča in ne premočna rešitev za konec poznega kosila, ki se je zavleklo v večer.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
