Od svetovnega prvenstva v nogometu so v Severni Ameriki pričakovali turistični razcvet zgodovinskih razsežnosti. Toda zgolj dva tedna pred uvodnim sodniškim žvižgom turnirja, na katerem bo sodelovalo 48 reprezentanc, hotelirji bijejo plat zvona. Pričakovana zlata jama se namreč vse bolj spreminja v finančno razočaranje, saj zasedenost sob v številnih ameriških metropolah trenutno komaj presega 30 odstotkov in na določenih območjih ne dosega niti povprečnih lanskih številk.
Analize nepremičninske družbe CoStar in poročila Ameriškega združenja za hotele in nastanitve razkrivajo, da sta turistični in gostinski sektor očitno močno precenila pripravljenost navijačev za zapravljanje denarja. Obisk 104 tekem, razpršenih po 16 mestih v ZDA, Kanadi in Mehiki, za obiskovalce že tako predstavlja ogromen logistični in finančni zalogaj.
Večina gostiteljev zaostaja za napovedmi
Medtem ko posamezna mesta – predvsem Ciudad de Mexico, Monterrey, Dallas in San Francisco – poročajo o solidnem obisku, večina gostiteljev krepko zaostaja za prvotnimi napovedmi. V New Yorku je okoli dve tretjini hotelirjev zabeležilo manj rezervacij od pričakovanj, v Bostonu, Philadelphii in Seattlu pa o precej slabšem poletnem povpraševanju od običajnega poroča celo 80 odstotkov operaterjev.
Padec zanimanja je najočitnejši ob tekmah junijskega skupinskega dela. V kanadskem Vancouvru je povprečna zasedenost hotelov na datume tekem padla na 39 odstotkov, kar je opazen zdrs s 53 odstotkov v enakem lanskem obdobju. V Bostonu hoteli pred dvobojem med Norveško in Irakom, napovedanim za 16. junij, beležijo samo 32-odstotno zasedenost (lani 44 odstotkov). Celo obračun med Brazilijo in Marokom (13. junija) na stadionu MetLife v New Jerseyju, na katerega so mnogi stavili, ni uspel napolniti bližnjega New Yorka. Tamkajšnja zasedenost se giblje okoli 31 odstotkov, cene povratnih avtobusnih prevozov za navijače med mestom in stadionom pa so strmoglavile za 75 odstotkov.
Možni vzroki
Po mnenju večine anketiranih hotelirjev (od 65 do 70 odstotkov) so glavni razlogi za prazne sobe stroge vizumske zahteve in aktualne geopolitične napetosti, ki močno ovirajo mednarodna potovanja. K temu je treba prišteti še vsesplošno inflacijo in drage letalske prevoze. Znatno rast obiska, ki je neposredno vezana na nogomet, trenutno beleži samo od 25 do 30 odstotkov trgov. Večinoma gre za lokacije z močnim zaledjem klasičnega turizma ali za mesta, kjer so nastanjeni uradni tabori reprezentanc.
Jan Freitag, direktor za analitiko hotelske industrije pri družbi CoStar, opozarja, da bi se mundial lahko prelevil v »zgodbo dveh mesecev«, kot se je izrazil. Slabši obisk v junijskem skupinskem delu bi julija lahko popravili izločilni boji. »Nekatere ekipe se pred štirimi leti na prvenstvo niso uvrstile z razlogom,« je pojasnil Freitag in kot primer izpostavil Curaçao. Manjša karibska otoška država se je na turnir uvrstila prvič, toda kot nogometni palček ne more računati na množično navijaško bazo, ki bi polnila ameriške hotele.
Nekateri ameriški poznavalci industrije situacijo ob upoštevanju upada števila tujih navijačev že opisujejo celo kot »nedogodek«. Ta izraz je precej razširjen v angleščini in pomeni, da nekaj nima učinka, kot da se ne bi dogajalo prav nič. Olje na ogenj nezadovoljstva pa priliva tudi cenovna politika Mednarodne nogometne zveze Fifa. Povprečna cena uradne vstopnice za veliki finale se namreč približuje meji 13.000 ameriških dolarjev, kar je enormen skok v primerjavi s 1600 dolarji, kolikor je bilo treba povprečno odšteti na zadnjem prvenstvu v Katarju.
Šala, ki ni vsem smešna
Zaradi visokih cen in dinamičnega določanja vrednosti se je oglasil tudi ameriški predsednik Donald Trump. Javnost je opozoril, da niti sam za uvodno tekmo ameriške reprezentance proti Paragvaju v Los Angelesu ne bi odštel 1000 dolarjev.
Predsednik Fife Gianni Infantino na drugi strani ohranja mirno kri, zagovarja izbrano strategijo in poudarja, da je organizacija prodala že več kot pet milijonov vstopnic. Nedavno se je celo pošalil na račun preprodajalskega trga, kjer nekatere vstopnice za finale začeli ponujati celo za dva milijona dolarjev. Vsakemu kupcu, ki bi bil pripravljen odšteti takšen znesek, je Infantino hudomušno ponudil, da mu na tribuno osebno dostavi »hot dog in kokakolo«.
Toda za severnoameriške hotelirje in turistične delavce, ki ugotavljajo, da se obljubljenih dobičkov ne bo dalo unovčiti v pričakovani meri, so tovrstne šale vse prej kot smešne.
