Ljudi, ki na spletu iščejo gradivo s prikazi spolnih zlorab otrok, si pogosto predstavljamo kot osamljene »čudake«, odrinjene na rob družbe, ki se zapirajo med štiri stene in niso vešči vzpostavljanja pristnih človeških stikov. Toda finska raziskava, v kateri je prostovoljno sodelovalo več kot 20.500 ljudi, ki so na internetu iskali posnetke spolnih zlorab otrok, razkriva precej drugačno sliko: približno 75 odstotkov jih je mlajših od 35 let, večina je zaposlenih ali se izobražuje, četrtina je poročena, dve tretjini pa svoje družabno življenje ocenjujeta kot dobro ali odlično.
»Podatki razbijajo nekatere stereotipe o storilcih in njihovem vedenju,« je na 16. posvetu E-zlorabe otrok v Ljubljani opozorila Valeriia Soloveva, raziskovalka finske organizacije Protect Children, ki se posveča preprečevanju spolnega nasilja nad otroki. »Če želimo spolno nasilje nad otroki učinkovito preprečevati, moramo bolje razumeti tudi storilce – vedeti moramo, kako delujejo, da jih lahko dosežemo, še preden pride do zlorabe.«
Da bi izvedeli več o ljudeh, ki iščejo takšne vsebine, so raziskovalci v središče postavili odrasle uporabnike, ki so na temnem spletu iskali gradivo s ključnimi besedami, povezanimi s spolnimi zlorabami otrok. Med iskanjem se jim je prikazala možnost sodelovanja v anonimni raziskavi, v kateri so lahko prostovoljno odgovorili na vprašanja o svojem vedenju in življenju. Tako zasnovana raziskava ponuja redek vpogled v vedenje ljudi, ki na spletu iščejo tovrstne vsebine, pomanjkljivost pristopa pa je v tem, da njihovih navedb raziskovalci niso mogli neodvisno preveriti.
Za razjasnitev dodajmo, da temni splet ni dostopen prek običajnih spletnih iskalnikov, kot sta Google in Bing, temveč zahteva posebna orodja oziroma programsko opremo. Zaradi večje anonimnosti uporabnikov je postal priljubljen prostor za različne nezakonite dejavnosti, med drugim iskanje in izmenjavo gradiva s prikazi spolnih zlorab otrok.
Že desetletniki naleteli na zlorabe otrok
Med pomembnejšimi ugotovitvami raziskave je tudi podatek o zgodnji izpostavljenosti pornografskim vsebinam in posnetkom spolnih zlorab otrok. Številni sodelujoči, ki so v odraslosti na internetu iskali spolne vsebine z otroki, so bili podobnim vsebinam izpostavljeni že v otroštvu. »Trinajst odstotkov sodelujočih je bilo takšnemu gradivu izpostavljenih že do desetega leta starosti, do 18. leta pa se je delež povečal na 59 odstotkov,« dodaja Valeriia Soloveva. V skoraj polovici primerov otroci teh vsebin niso sami iskali, najpogosteje pa so jih dosegle prek družbenih omrežij.
Še posebej je skrb vzbujajoče priznanje nekaterih od sodelujočih, da so prizore zlorab namerno začeli iskati že zelo zgodaj: do desetega leta jih je pornografske vsebine iskalo 14 odstotkov, posnetke spolnih zlorab otrok pa 12 odstotkov. Do 14. leta sta deleža narasla na 38 oziroma 31 odstotkov, do 18. leta pa je takšno gradivo iskala že več kot polovica vseh sodelujočih.
Zgodnja izpostavljenost spolnim vsebinam, zlasti prikazom spolnih zlorab otrok, lahko negativno vpliva na otrokovo dobrobit in razvoj, spregledati pa ne gre niti morebitne povezave s poznejšim vedenjem. »Vemo, da bi lahko obstajala povezava med izpostavljenostjo takšnim vsebinam in škodljivim spolnim vedenjem. Mogoče je tudi, da posamezniki po teh vsebinah posegajo še pozneje, ko odrastejo.« To seveda ne pomeni, da bo vsak otrok, ki naleti na takšne vsebine, pozneje tudi sam iskal posnetke spolnih zlorab otrok. Poudarja pa pomen zgodnje zaščite otrok pred takšnimi vsebinami ter ustrezne podpore mladim, pri katerih se kaže škodljivo spolno vedenje.
Dostop z nekaj kliki
Posnetkov spolnih zlorab otrok ni mogoče najti le v odmaknjenih kotičkih temnega spleta. Gradivo, ki prikazuje zlorabe, je dostopno tudi na običajnem spletu, med drugim prek spletnih iskalnikov, pornografskih strani in družbenih omrežij. Po podatkih raziskave je do takšnih vsebin na temnem spletu dostopalo 63 odstotkov sodelujočih, na običajnem pa 61 odstotkov. To pa pomeni, da je meja med obema deloma interneta torej precej manj jasna, kot bi si morda predstavljali ali želeli …
Tehnološka podjetja si sicer prizadevajo omejiti širjenje takšnega gradiva, vendar odgovori sodelujočih kažejo, da je uspeh teh prizadevanj omejen. Mnenja sodelujočih o dostopnosti teh vsebin so bila namreč deljena. Tisti, ki so ocenili, da je dostop do njih postal težji, so kot razloge navajali strožji nadzor platform in ukinjanje spletnih strani, na katerih so gradivo iskali prej. Po njihovih navedbah se je del vsebin preselil tudi za plačljive zidove. Kljub vsemu temu pa je do prepovedanega gradiva po njihovih izkušnjah še vedno mogoče priti razmeroma preprosto, z le nekaj kliki. Za učinkovitejšo zaščito otrok zato očitno ne zadostuje zgolj odstranjevanje posameznih spletnih strani, temveč je treba otežiti dostope do takšnih vsebin v različnih delih interneta.
Raziskava postavlja pod vprašaj tudi stereotip, in sicer da so ljudje, ki iščejo posnetke spolnih zlorab otrok, praviloma tehnološko zelo podkovani. Približno tri petine sodelujočih je uporabljalo določene varnostne ukrepe, vendar so bile njihove metode večinoma preproste: uporaba VPN za prikrivanje lokacije, brskalnika Tor, zasebnega načina brskanja ali namenskih telefonov in prenosnikov.
»Storilci v resnici niso zelo tehnično podkovani. Varnostne ukrepe uporablja le tri petine sodelujočih, metode, ki jih opisujejo, pa jim ne zagotavljajo posebej dobre zaščite zasebnosti,« poudarja Soloveva. Tudi zato preprečevanje dostopa do takšnega gradiva ne more temeljiti na predpostavki, da ga iščejo le izkušeni uporabniki, ki se znajo spretno izogniti nadzoru – ukrepi morajo zajeti tudi običajne spletne platforme in storitve, prek katerih je mogoče do teh vsebin priti razmeroma preprosto.
Raziskovalka opozori še na manj izpostavljeno težavo: shranjevanje gradiva. Skoraj polovica sodelujočih nezakonite vsebine shranjuje, pogosto na osebnih napravah ali v oblačnih storitvah. Po mnenju Valeriie Soloveve se ukrepi za zaščito otrok prepogosto osredotočajo na družbena omrežja, aplikacije za sporočanje in spletne igre, premalo pozornosti pa namenjajo storitvam za shranjevanje podatkov. »Ko govorimo o zaščiti otrok na spletu, ne smemo spregledati platform in storitev, kjer se lahko gradivo shranjuje. Tudi te mora zajeti ustrezen nadzor.«
Ko algoritem ponuja več nasilja
Ljudje, ki iščejo posnetke spolnih zlorab otrok, se pogosto ne ustavijo pri teh vsebinah: skoraj polovica sodelujočih v raziskavi je med brskanjem naletela tudi na druge nezakonite ali škodljive vsebine, od samomorov in umorov do nazornega nasilja in mučenja živali. Dva od petih sta povedala, da so jim spletni algoritmi celo sami priporočali škodljive vsebine.
To odpira vprašanje odgovornosti spletnih platform: njihovi algoritmi namreč uporabnikom ponujajo vsebine, za katere presodijo, da bi jih utegnile zanimati. Če nekdo začne gledati nasilne ali druge škodljive vsebine, mu lahko sistem začne ponujati še več podobnih. Posledica? Namesto da bi se človek ustavil, ga algoritmi usmerjajo vse globlje v svet nezakonitih in skrajno škodljivih vsebin. Platforme bi morale zato preveriti, kako njihovi algoritmi ravnajo ob ponavljajočem se iskanju nezakonitega gradiva in ali uporabnike nehote usmerjajo k vse bolj skrajnim vsebinam, je še poudarila Valeriia Soloveva. Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so kršili pravila uporabe platform? Nič drastičnega, le eden od petih sodelujočih je bil kdaj izključen s platforme, na kateri je iskal posnetke spolnih zlorab otrok ali druge nezakonite vsebine.
Posebno poglavje predstavlja tudi generativna umetna inteligenca, ki odpira nove možnosti za ustvarjanje in širjenje gradiva s prikazi spolnih zlorab otrok, kar so priznali tudi sodelujoči v raziskavi.
Raziskava pa ne izpostavlja le novih tveganj, temveč ponuja tudi namig, kako bi bilo mogoče iskanje nezakonitih vsebin preprečevati. Pomembno vlogo bi lahko imela skrbno zasnovana odvračalna sporočila, ki se uporabnikom prikažejo med iskanjem takšnega gradiva. Čeprav so za zdaj še razmeroma redka, saj jih platforme ne prikazujejo dovolj pogosto, lahko nekatere odvrnejo od nadaljnjega iskanja: približno tretjina sodelujočih je povedala, da so jih spodbudila k premisleku ali spremembi vedenja. »Sprva me je bilo strah, nato pa sem čutil le sram in obžalovanje,« je zapisal eden od sodelujočih. Drugi je povedal, da ga je opozorilo spodbudilo k razmisleku o iskanju pomoči.
Valeriia Soloveva zato poudarja, da bi morale platforme takšna sporočila uporabljati pogosteje. »Odvračalna sporočila lahko posežejo v trenutek, ko se kaznivo ravnanje dogaja. Njihova uvedba pa je preprost ukrep, ki ne zahteva visokega praga za izvedbo.«
