Pozabite na filmske stereotipe, temačne umore in vratolomne avtomobilske preganjavice. Vsakdanje delo slovenskih mož postave včasih spominja na burlesko. Od pobeglih bikov, tatic fig pa do reševanja nahrbtnikov. Res ni vse samo v nasilju, umorih, prometnih prekrških … Zato smo prelistali nekatere najbolj nenavadne policijske kronike, ki bržkone kažejo, da ima resničnost veliko boljši smisel za humor kot scenaristi kriminalk.
»Halo, policija? Na pomoč, napada me krt!« Morda tale krik zveni kot začetek slabe šale, toda v operativno-komunikacijskem centru takšni klici niso tako redki, kot bi morda mislili. Če menite, da se sirene prižigajo zgolj ob oboroženih ropih ali hudih prometnih nesrečah, vas bo branje slovenske črne – ali bolje rečeno komične – kronike hitro postavilo na bolj realna tla. Naši policisti morajo namreč biti včasih napol psihologi, napol veterinarji in vsekakor mojstri improvizacije.
Živalski upori
Vzemimo za primer povzetke iz priljubljene Dnevnikove rubrike Od petka do petka. Nič ne prebije rutine nočne izmene tako krasno kot prijave, ki vključujejo živalski in rastlinski svet. Intervencije so že vključevale reševanje mačka Murija (dobesedno, ker vsak hišni ljubljenček na drevesu očitno zahteva državni poseg), prijavo veverice na cesti, ki je menda ovirala promet, in celo zloglasni napad na drevesa.
In ko po radijski zvezi policisti zaslišijo, da je na begu bik, se patrulje ne sprašujejo o prometnih predpisih, ampak kje za vraga dobiti laso. Da ne omenjamo neobičajne prijave z naslovom »lov na krta«, ki dokazuje, da nekateri državljani moč zakona vidijo kot učinkovito orodje za urejanje svoje angleške travice.
Potem so tu storilci, ki si zaradi svoje iznajdljivosti ali pa popolne odsotnosti logike zaslužijo posebno mesto v arhivih. Pravi »faits divers«, kot tem drobnim bizarnostim pravijo v Franciji, po naše pa bi jim rekli drobne prigode.
Mimogrede, s takšnimi podvigi imajo opraviti v vseh policijah. Včasih pa so v te smešnice vpleteni Slovenci. Ste nemara slišali za genialni podvig Slovenke, ki so jo pred kratkim prijeli istrski policisti v Brtonigli? Vlomila je na tuje dvorišče, skrivaj vstopila v klet in odtujila plen neprecenljive vrednosti – natanko dva kilograma fig, nekaj kozarcev in staro leseno lestev. Interpol je morda lahko miren, toda lokalni policisti so imeli ob aretaciji verjetno nemalo težav zadrževati smeh.
Slep za volanom
In kaj porečete na človeka, ki si je prislužil naslov »slep za volanom«, saj se je očitno odločil, da vid ni nujna vrlina za udeležbo v prometu? Ali pa na upokojenca, ki ga je premamil že prodani mercedes in ga je sredi belega dne preprosto ukradel nazaj? Zdi se, da slovenska iznajdljivost ne pozna meja, še zlasti ko je vpleten alkohol. Od »pivskega bratca« do »pivske zapore« cest in tatičev, ki so izkoristili nepozornost in se podali v veliko krajo … piva.
Ko smo se obrnili na enega od predstavnikov slovenske policije z vprašanjem o teh nenavadnih, skorajda nadrealističnih primerih (se še spomnite slovitih sarajevskih Nadrealistov; no, oni bi lahko o teh dogodivščinah ustvarjali res neprecenljive skeče), je sledil presenetljiv, čeprav zelo človeški odziv. Predstavnik za odnose z javnostmi, običajno vajen ostrih novinarskih vprašanj o korupciji in hudodelskih združbah, je na drugi strani žice obnemel.
»Ne vem, kaj naj rečem,« je dejal po dolgem premoru. »Tukaj ste me pa dobili. Takega vprašanja nismo prejeli še nikoli.« Njegova brezbesednost je povedala več kot tisoč uradnih poročil.
V nadaljevanju je, še vedno nekoliko zmeden, dodal, da na terenu resnično velja pravilo nepričakovanega: »Ko policisti prejmejo klic iz centrale, se pogosto zgodi, da nimajo niti najmanjše predstave, kaj jih na terenu dejansko čaka.« To negotovost pa očitno včasih zapolnijo krti, prenapite stranke in reševanje nahrbtnikov.
Znana novinarska krilatica pravi, da moramo v malem človeku vselej videti veliko zgodbo. Zato je policijska beležka neizprosna in ne pozna olepševanja, ko mora uradno zapisati, da sta se na ulici sprla psa, lastnika pa sta zadevo poskušala rešiti v slogu Divjega zahoda z »žongliranjem z mačetama«. Ali ko posredujejo na terenu in obravnavajo možakarja, ki se je sredi mesta prelevil v pravega »slovenskega gusarja«.
Mučni trenutki do kondoma
Tu so še nenavadne situacije, kot je pritožba nad »pokvarjenim čuvajem«, in nočne drame o tem, kako je nekdo preživljal »mučne trenutke do kondoma«. Zadeva zveni skoraj kot scenarij za poletno komedijo, vendar je za policista v patrulji to preprosto le še en torek.
Včasih so takšne zgodbe – prežete z absurdnostjo in človeško nepredvidljivostjo – imele svojega nespornega kralja. Starejši bralci časopisov se bodo z nostalgijo spomnili Marjana Skumavca, legendarnega novinarja in slikarja. Bil je mojster tega žanra. Zanj črna kronika ni bila samo suhoparno nizanje surovih dejstev z nesreč, temveč platno, na katerem je z besedami slikal robne like naše družbe.
Njegova poročila z nočnih ulic, v katerih je neopazno združeval tragiko in komiko malih kriminalcev, pijancev in nesrečnikov, so imele prav ta pridih človeškosti, ki jo danes pogosto iščemo v nenavadnih spletnih objavah.
Znal je razumeti, da je vsak policijski zaznamek, še tako banalen, delček pogosto tragikomične človeške komedije.
Ko torej naslednjič vidite patruljni avto, ki z vklopljenimi modrimi lučmi hiti skozi mesto, se ustavite za trenutek in pomislite. Morda policisti ne hitijo na prizorišče ropa banke. Morda, samo morda, gredo reševat nahrbtnik, mirit mucko tatico ali prepričevat pobeglega bika, da se vrne v hlev.
Kakšen posebno poglobljeni pisatelj (ali pa morda sam Skumavc) bi rekel, da je policijsko delo kolaž družbe v najbolj napetih, včasih najbolj žalostnih, pogosto pa tudi najbolj absurdnih in smešnih trenutkih. Kljub uniformam, zakonom in redom pa smo vsi vendarle ljudje – in občasno tudi krti, fige ter gusarji.
