Nabiralništvo oziroma iskanje divje hrane danes nedvomno doživlja pravi preporod, saj se ljudje v hitrem tempu življenja vedno raje vračamo k naravi in iščemo pristne okuse. Vendar pa s to naraščajočo priljubljenostjo z roko v roki zelo pogosto hodita tudi nevarna naivnost in zmotno prepričanje, da je čisto vse, kar je divje in naravno, tudi popolnoma zdravo in varno za uživanje.
Na to resno zmoto opozarja dr. Katja Rebolj, uveljavljena slovenska nabiralka, zeliščarka, doktorica biokemije, raziskovalka in predavateljica ter avtorica številnih strokovnih in poljudnih člankov o divji hrani, zdravilnih plevelih ter užitnem cvetju. Kot poudarja, nabiralništva v sodobnem času nikakor ne smemo obravnavati zgolj kot neko romantično idejo, pri kateri se povsem brezskrbno odpravimo v naravo nekaj nabrat, tako kot bi šli po vsakodnevnih nakupih v trgovino. Narava namreč ni le vir zdravja, ampak je hkrati tudi prava in zelo kompleksna kemična tovarna, zato je nujno, da te naravne procese in strupe zelo dobro poznamo, predvsem pa, da vnaprej vemo, kako bodo posamezne rastline reagirale ob stiku z našim telesom.
Organizirani v združenje
Da bi ljudem varno približali to pomembno znanje, so nabiralci danes organizirani v Združenje nabiralcev Slovenije, v okviru katerega izvajajo različne tečaje in večmesečne delavnice ter vodijo aktivno spletno člansko skupnost, ki svojim članom ponuja stalno celoletno strokovno podporo. Prav tako z navdušenjem organizirajo večje tematske dogodke, kot sta Festival nabiralništva, ki bo letos junija, in tradicionalni FesDivjal na Kozjanskem v septembru. Strokovno izobraževanje pa ne zajema zgolj suhoparnega poznavanja vrst, temveč vključuje tudi močan etični vidik nabiralništva, ki poudarja trajnostni pristop.
Katja Rebolj zelo dobro ve in na predavanjih redno poučuje, da rastline pred naravnimi plenilci ne morejo preprosto pobegniti v varno zavetje, zato so se skozi dolgotrajno evolucijo morale naučiti braniti na povsem drugačne načine. Razvile so izjemno zapleteno kemično obrambo v obliki različnih naravnih strupov, kot so alkaloidi, glikozidi in celo oksalati, ki so lahko ob zaužitju večjih količin za človeka zelo škodljivi ali pa celo smrtonosni. Številni smrtonosni strupi v naravi so celo prijetnega, sladkastega okusa ali pa so povsem brez vonja in okusa, zaradi česar so še toliko zahrbtnejši in nevarnejši. Zelo znan in nevaren primer iz našega domačega okolja je volčja češnja, ki vsebuje močan alkaloid atropin, ki neposredno vpliva na osrednji živčni sistem, ali pa pogosto sajena in »razvpita« tisa, v kateri se skrivajo toksini, ki lahko v zelo kratkem času nepopravljivo ustavijo delovanje srca.
Ker so nekatere izjemno strupene rastline lahko na videz izredno privlačne ali celo zelo okusne, je dejansko edina prava zaščita pred njimi resnično temeljito in poglobljeno botanično znanje oziroma učenje z namenom, da se tem usodnim strupom uspešno in pravočasno izognemo.
Na slovenskih tleh se nabiralci na terenu najpogosteje srečujejo s hudimi težavami pri prepoznavanju in ločevanju določenih na videz zelo podobnih botaničnih parov, o katerih se strokovnjaki velikokrat pogovarjajo tudi na večmesečnih delavnicah, saj teh razlik ni mogoče osvojiti čez noč. Veliko, morda celo bolj skrito nevarnost za nepoznavalce predstavljajo tudi številne rastline iz družine kobulnic, med katerimi se skrivajo nekatere izmed najbolj strupenih vrst pri nas, kot je na primer pikasti mišjak; ta je pri nas sicer precej redek, a je srečanje z njim lahko usodno, saj se njegovo zaužitje v večini primerov konča s smrtjo. Posebno visoko stopnjo previdnosti v gozdu ali na obrobju travnikov vedno zahtevajo privlačni rdeči plodovi in različne divje jagode.
Posebno zanimiv in nekoliko drugačen primer, na katerega redno opozarja strokovnjakinja, je tudi indijski jagodnjak, ki mu mnogi laiki preprosto pravijo neprava jagoda. Ta v našem okolju zelo razširjena rastlina po besedah Katje Rebolj ni neposredno strupena, temveč v svoji osnovi zgolj neužitna; če bi majhen otrok pojedel celo pest teh živo rdečih jagod indijskega jagodnjaka, ne bi umrl, bi ga pa zagotovo zelo hudo bolel trebušček in bi imel zoprne prebavne težave.
Za čisto vse tiste posameznike, ki se šele sramežljivo začenjajo spogledovati s fascinantnim svetom nabiralništva in priprave divje hrane, ima strokovnjakinja jasno, preprosto in hkrati zlato pravilo, ki lahko v kritičnih trenutkih rešuje življenja: nikakor ne začnite hkrati spoznavati tridesetih različnih rastlin, temveč svoj vstop v ta svet začnite zgolj s tremi skrbno izbranimi vrstami.
