Kemičarka Milena Horvat je dolgoletna sodelavka Inštituta Jožefa Stefana in raziskuje, kako kemijske snovi krožijo v okolju ter po različnih poteh dosežejo človeka. Mednarodno se je uveljavila predvsem z raziskavami živega srebra ter njegovega kopičenja v hrani in ljudeh. Posebna vrednost njenega dela je v povezovanju celotne poti od tega, kar in kako izmerimo, do tega, kako ukrepamo. Čeprav je vsak dan vpeta v znanstveni jezik, razume, da je treba ljudem znanost prevesti v razumljivo besedo. In pri tem se je letošnja dobitnica Zoisove nagrade za življenjsko delo v pogovoru za naš časopis še posebno potrudila. Milena Horvat je nagrajenka, ki ji enako zadoščenje kot znanstveni dosežki prinaša tudi mentorstvo mladim raziskovalcem. In ne boste verjeli, od njih se včasih tudi sama kaj nauči. »Mladi pogosto postavljajo vprašanja, na katera smo starejši raziskovalci že skoraj pozabili ali pa se nam zdijo preveč samoumevna,« pojasni.
Kaj je vas pritegnilo k znanosti?
»Radovedna sem bila že od mladih let. Vedno me je zanimalo, zakaj so stvari takšne, kot so, kako deluje svet okoli nas in kaj se skriva za tistim, kar vidimo na prvi pogled. Seveda sem precej zgodaj ugotovila, da sama radovednost ni dovolj. Če želiš na svoja vprašanja dobiti odgovore, se moraš veliko naučiti. Priznam, da sem verjetno kakšno uro manj preživela na zabavah kot moji vrstniki, ker sem se raje zakopala v knjige in iskanje novega znanja. Nisem pa že v mladosti vedela, da bom raziskovala prav živo srebro. Moja raziskovalna pot se je oblikovala postopoma, pri tem pa sem imela izjemno srečo z mentorji. Profesor Kosta me je naučil, da se vse začne pri pravilnosti in zanesljivosti meritev, dr. Anthony Byrne pa je spodbujal mojo radovednost, samostojnost in pogum za nova raziskovalna vprašanja. Njune lekcije me spremljajo še danes. Živo srebro je za raziskovalca izjemno zanimiv element. Lahko potuje po atmosferi okoli sveta, prehaja med vodo, tlemi in živimi organizmi ter se v določenih razmerah pretvori v metilživo srebro, ki se kopiči v prehranskih verigah. Z njegovim raziskovanjem lahko spoznavamo delovanje skoraj celotnega okolja, od mikroskopskih procesov do globalnega kroženja snovi in vplivov na zdravje ljudi. In ko enkrat začneš raziskovati tako zapleten sistem, se je težko ustaviti. Vsak odgovor praviloma odpre vsaj tri nova vprašanja.«
Vas je pri raziskovanju kdaj presenetilo odkritje, ki je spremenilo vaše prvotne predstave?
»Seveda, in to večkrat. Pravzaprav bi bila kar nekoliko zaskrbljena, če me raziskovanje ne bi več presenečalo. Pri živem srebru smo se zelo zgodaj naučili, da ni pomembno samo, koliko ga je v okolju, temveč predvsem, v kakšni kemijski obliki se pojavlja. Enaka skupna koncentracija živega srebra namreč še ne pomeni enakega vedenja v okolju ali enakega tveganja za zdravje. Drugo veliko spoznanje, ki me spremlja že vse življenje, pa je povezano s kakovostjo meritev. Včasih se izkaže, da se dva laboratorija ne strinjata. Ne zato, ker bi se okolje spremenilo, ampak ker sta merila nekoliko različni stvari ali uporabljala metode, katerih rezultati niso neposredno primerljivi. Zato vedno poudarjam, da številka sama po sebi še ni znanje. Poznati moramo, kaj smo izmerili, kako smo merili, kako velika je merilna negotovost in ali lahko rezultat primerjamo z drugimi podatki. To je tudi ena najpomembnejših lekcij, ki jih poskušam prenesti na študente. Znanost nas tako vedno znova uči predvsem skromnosti. Ko že misliš, da nekaj dobro razumeš, se pojavi rezultat, ki ti pove, da bo treba še malo raziskovati.«
Kakšno odgovornost nosite znanstveniki pri reševanju sodobnih družbenih izzivov?
»Znanstveniki imamo veliko odgovornost, predvsem pa dolžnost, da družbi posredujemo preverjeno in verodostojno znanje, tudi kadar ugotovitve niso najbolj prijetne ali priljubljene. Zame je pomembno, da znanost ostane neodvisna in kritična. Znanstvenik mora imeti pogum povedati tudi tisto, česar odločevalci morda ne želijo slišati. Hkrati pa moramo svoje ugotovitve znati razložiti tako, da jih razumejo tudi ljudje zunaj znanstvenih ustanov. Če znanje ostane zaprto v laboratorijih in znanstvenih revijah, smo opravili le polovico svojega dela.«
Se v Sloveniji dovolj vlaga v znanost in mlade raziskovalce?
»Mislim, da se odnos do znanosti v Sloveniji postopoma izboljšuje, vendar imamo še precej prostora za napredek. Znanstvena odličnost ne nastane čez noč. Potrebuje stabilno financiranje, sodobno raziskovalno infrastrukturo, dobro organizacijo in predvsem dolgoročno vlaganje v ljudi. Pri tem bi izpostavila tudi pomen kakovostnega podiplomskega izobraževanja. Kot dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana že od leta 2016 zelo neposredno spremljam, s kakšnimi pričakovanji, sposobnostmi in izzivi mladi vstopajo v raziskovalni svet. Iz izkušenj vem, da ni dovolj, da mladega človeka navdušimo za raziskovanje in mu omogočimo doktorat. Zagotoviti moramo tudi možnosti, da svoje znanje razvija naprej, pridobiva samostojnost in ustvarja nove raziskovalne ideje. Včasih imam občutek, da smo zelo dobri pri razpravljanju o pomenu znanosti, nekoliko manj pa pri ustvarjanju pogojev, ki znanstvenikom omogočajo, da se čim bolj posvetijo raziskovalnemu delu. Sicer pa sem glede prihodnosti optimistična. Imamo izjemno sposobne mlade ljudi.«
Ali Slovenci zaupamo v znanost ali se raje prehitro oprimemo teorij zarote?
»Mislim, da Slovenci v znanost v veliki meri zaupamo, vendar je danes dostop do informacij tako hiter in nepregleden, da je včasih težko razlikovati med znanstveno ugotovitvijo, osebnim mnenjem in popolno izmišljotino. Teorije zarote imajo pogosto eno veliko prednost pred znanostjo: ponujajo preproste odgovore na zelo zapletena vprašanja. Znanstveniki pa smo pri tem nekoliko manj privlačni sogovorniki, ker pogosto rečemo: 'Odvisno od okoliščin, potrebujemo še več podatkov.' In to ni ravno najbolj udaren naslov za časopis. Toda prav v tem je moč znanosti. Temelji na preverjanju, dvomu, novih dokazih in pripravljenosti, da svoje razumevanje spremenimo, kadar se pojavijo boljši podatki.«
