Zgodba metropolitana se je začela leta 1949, ko je vodstvo ameriškega proizvajalca Nash razmišljalo o spremembah življenjskega sloga v povojnih ZDA. Gospodarstvo je raslo, predmestja so se širila, avtomobil pa je postajal nepogrešljiv del vsakdana. Predsednik Nasha George Mason je prišel do sklepa, da en avto preprosto ni dovolj za družino. Družina ga potrebuje za izlete in počitnice, a takšni avtomobili so veliki in potratni. Za vsakodnevne opravke pa bi zadostoval manjši in varčnejši avto. Gorivo tedaj v ZDA sicer ni bilo drago, a denar je vseeno frčal vsepovsod, zato je bil odgovor na dlani: družina potrebuje dva avtomobila.
Podjetje je pripravilo prototip NXI (Nash Experimental International) in ga januarja 1950 pokazalo javnosti. Zbirali so mnenja potencialnih kupcev po vsej državi, odzivi pa so potrdili zanimanje za majhen avtomobil za mestno vožnjo in nakupovanje.
Nash pa je imel praktično težavo. Njegove tovarne so bile prilagojene proizvodnji večjih avtomobilov, razvoj majhnega modela pa bi zahteval drago naložbo. Rešitev so našli v Veliki Britaniji. Dogovorili so se z Austinom, ki je imel izkušnje z majhnimi avtomobili in primeren motor. Plod tega partnerstva so poimenovali metropolitan – ameriški avtomobil, zasnovan za ameriške kupce, a izdelan v Angliji.
Pomanjšani ameriški križar
Za obliko je poskrbel ameriški oblikovalec William J. Flajole, avtor prototipa NXI, pri razvoju serijskega avtomobila pa so sodelovali tudi Nashevi oblikovalci. Metropolitan je bil dolg približno 3,8 metra. Imel je zaobljene blatnike, izrazit sprednji del, nizko nameščen pokrov motorja in značilne izreze na zgornjem robu vrat. Kolesa so bila delno skrita pod blatniki, rezervno kolo pa je bilo nameščeno navpično na zadku. Za estetsko bolj zahtevne so uvedli dvobarvne karoserije, pastelne odtenke in bele bočnice pnevmatik. V resnici pa s snovanjem videza niso imeli veliko dela. Standardno ameriško križarsko limuzino so preprosto skrajšali.
Nash je metropolitana uradno predstavil marca 1954. Tržili so ga kot majhen avto, ki ne opušča udobja kljub varčnosti, prodajali pa so ga kot kupe s trdo streho in kot kabriolet. Široka sprednja klop in prestavna ročica ob volanu sta ostali zvesti tradiciji večjih ameriških avtomobilov. Ciljna skupina pa so bile zlasti ženske.
Prvi metropolitani so uporabljali 1,2-litrski štirivaljni Austinov bencinski motor A40, ki je imel približno 42 konjev (31 kW). Moč se je na zadnji kolesi prenašala prek tristopenjskega ročnega menjalnika. Avtomobil pa je tehtal približno 810 kilogramov, kar je nekoliko olajšalo delo skromnemu motorju.
Najvišjo hitrost je dosegel pri približno 110 do 120 kilometrih na uro. To je za današnje avtoceste, zlasti v Sloveniji, kadar ni zastojev, precej malo, za ameriška predmestja pa je bilo več kot dovolj. Njegov glavni adut je bila poraba, ki je ob umirjeni vožnji lahko znašala tudi okoli 6 litrov na 100 kilometrov. Konec leta 1955 so motor povečali na 1,5 litra, moč pa je skočila na 52 konjev (39 kW), kar je omogočilo tudi skok na kakšno hitrejšo cesto, a z metropolitanom nikoli niso imeli športnih ambicij.
Še najpomembnejša nadgradnja avtomobila se je zgodila leta 1959. Tedaj so nadgradili nepraktični dostop do prtljažnika s podiranjem zadnje klopi. Omenjenega leta so na avto namreč namestili čisto pravi zadnji pokrov prtljažnika. Spravljanje nakupovalnih vrečk in kovčkov je s tem postalo mnogo lažje.
Uspeh z omejenim rokom trajanja
Metropolitan je sprva naletel na spodbuden odziv kupcev, prodaja pa je presegla prvotna pričakovanja. V Angliji so izdelali skupno nekaj več kot 104.000 metropolitanov. Od tega jih je približno 95.000 končalo v Severni Ameriki. Ker se je Nash istega leta, ko se je začela prodaja metropolitana (1954), združil s Hudsonom v družbo American Motors Corporation (AMC), so nekatere primerke prodajali tudi pod znamko hudson metropolitan. Leta 1957 sta imeni Nash in Hudson povsem izginili, avtomobil pa so tržili le še pod samostojno znamko metropolitan. Proizvodnja se je končala leta 1961, prodaja pa se je na nekaterih trgih nadaljevala še naslednje leto.
Kljub izhodiščnemu uspehu je javnost identificirala glavne pomanjkljivosti avta. Metropolitan je bil za Američane, ki so želeli en sam družinski avtomobil, premajhen, za kupce tradicionalnih majhnih avtomobilov pa nekoliko preveč ameriški. To je bilo namreč obdobje, ko je bil na pohodu Volkswagnov hrošč, ki je vse bolj priljubljen postajal tudi v ZDA.
Kljub temu je metropolitan pustil zanimiv pečat. Na neki način je bil glasnik industrijske globalizacije, ki se je razmahnila v drugi polovici 20. stoletja. Metropolitan je bil namreč eden prvih otrok tega procesa, rešitev v sili pa je pokazala, da je avto za ameriški trg mogoče ekonomsko učinkovito izdelati v tujini oziroma celo na drugi strani Atlantika. Nauka so se naučile tudi druge industrije. Tako imamo danes na iphonih napisano: zasnovano v Kaliforniji, sestavljeno na Kitajskem.
