Gradbišče na ljubljanski železniški postaji, kot se je pokazalo v petek dopoldne, ni zgolj infrastrukturni projekt. Kje pa! To je prava psihološka preizkušnja v slogu naših gradenj. Skupina indijskih turistov je na lastni koži izkusila, kako se takšnih projektov lotevamo pri nas.
Bilo je povsem običajno jutro v Ljubljani. Sonce je sijalo, glavna železniška postaja pa je, kot je to v zadnjem času v navadi, spominjala na labirint za tiste, ki so izgubili upanje. Tam sem jih opazil: skupino indijskih turistov. Z zmedenimi pogledi in težko prtljago so nemočno stali pred zdaj že slovitim tirom 94. Iskali so vlak za Postojno, toda tega ni bilo od nikoder. Tir 94 je namreč zaradi gradbenih del nekakšna postajna fatamorgana, improviziran kos betona in lesa, kjer včasih kaj pelje, večinoma pa ne.
Smerokazi na vetrni pogon
Ker so bili videti popolnoma izgubljeni, sem kot lokalni rešitelj pristopil in ponudil pomoč. Pojasnili so mi, da jih je nekdo usmeril sem. In res, ob cesti in pločniku stojijo smerokazi z napisom »TIR 94 Postojna Sežana«. Toda tu nastopi prava čarovnija naše infrastrukture. Ti znaki niso samo zavajajoči, pač pa očitno živijo svoje življenje. Včasih kažejo proti improviziranemu tiru 94, spet drugič pa so zasukani kar proti središču mesta, kot bi turistom sporočali: »Raje pojdite na eno pivo, vlaka tako ali tako ne bo.«
Pa se sploh kdo vznemirja? Se kdor koli v pisarnah vpraša, kako naj se v tem kaosu znajdejo turisti, ki ne razumejo slovensko? Odgovor je očiten, da ne bomo dolgovezili.
Skrivnostna telefonska številka
Odločil sem se, da vzamem stvari v svoje roke in pokličem informacije. Tu se je avantura nadaljevala. Številka za pomoč uporabnikom je na spletni strani Slovenskih železnic skrita bolje kot recept za kokakolo – nekje na samem dnu, v drobnem tisku. In ko jo končno najdeš, te pričaka še zadnji, mojstrski udarec: avtomatska tajnica govori samo v slovenskem jeziku.
Čudovito! Kako naj bi, prosim vas lepo, turist iz New Delhija po telefonu ugotovil, kje je njegov vlak? Z rokami in pantomimo prek slušalke?
Tragični sprint proti peronu 9b
Kakor koli že, po detektivskem delu smo ugotovili kruto resnico. Vlak sploh ne stoji na tiru 94, ampak na peronu 9b! Sledil je prizor, vreden olimpijskih iger. Skupina Indijcev je zgrabila svoje kovčke in začela epski sprint proti pravemu peronu.
Gledal sem jih, kako tečejo, kako prtljaga poskakuje po razpokanem pločniku, in v grlu sem imel grenak cmok. Globoko v sebi sem namreč vedel. Četudi bi tekli brez kovčkov in bi imeli hitrost Usaina Bolta, bodo ta vlak zamudili. Bilo je prepozno.
Stal sem tam in čutil tisto, čemur rečemo zadrega, sram v imenu nekoga drugega. Bilo mi je nerodno za naše mesto, za našo postajo in za našo gostoljubnost. Toda bodimo povsem iskreni. Zadrega ali sram je čustvo ali celo beseda, ki je mnogi pri nas očitno ne razumejo, kaj šele da bi vedeli, kaj pomeni.
Dobrodošli v Sloveniji, kjer je potovanje z vlakom nepozabna avantura – še preden sploh stopite nanj.
