Za zaprtimi vrati, kjer naj bi bilo najbolj varno, se za mnoge odvijajo najtežje zgodbe. Nasilje v družini ni več tiha izjema, temveč vse pogostejša realnost, ki jo potrjujejo tudi številke. A še bolj kot statistika zarežejo osebne izkušnje – občutek nemoči, dolgotrajni postopki in vprašanje, ali sistem res zaščiti tiste, ki pomoč potrebujejo takoj. Med prijavo in pravico se namreč pogosto razteza nevarno dolg čas.
V javnosti je nedavno odmeval primer nekdanjega poslanca stranke Socialni demokrati iz Koroške Janija Prednika, ki ga je zaradi suma kaznivega dejanja nasilja v družini lani septembra najprej ovadila njegova nekdanja partnerica, nato pa so kazensko ovadbo zoper njega na slovenjgraško tožilstvo januarja letos zaradi suma groženj in zalezovanja podali tudi celjski kriminalisti. A je slovenjgraško tožilstvo ovadbi zavrglo, nekdanji poslanec pa je v pisnem odzivu za STA zapisal, da je vesel, saj da se je izkazalo, da je nedolžen. Tožilstvo po informacijah portala N1 družinskega nasilja in zalezovanja ni ugotovilo, je pa ugotovilo grožnjo, a je bil predlog za pregon podan prepozno. Podati ga je namreč treba v šestih mesecih po storitvi kaznivega dejanja. V sklepu o zavrženju je tožilstvo zapisalo, da ima oškodovanka, če se z odločitvijo ne strinja, po zakonu o kazenskem postopku pravico, da zoper osumljenca pri okrožnem sodišču v 30 dneh vloži zahtevo za preiskavo ali neposredno obtožnico, a v tem primeru sama nosi stroške postopka. Odvetnik nekdanje Prednikove partnerice Radovan Cerjak je nad takšno odločitvijo izrazil začudenje, po njegovem mnenju je tožilka, ki je obravnavala primer, zgrešila presečni datum, od katerega šteje zastaralni rok.
Žrtev čakala, dokler ni bilo prepozno
A Prednikova nekdanja partnerica ni edina, ki jo je odločitev tožilstva negativno presenetila. Podobno izkušnjo ima tudi Celjanka Katja, ki se je obrnila na naše uredništvo s svojo izkušnjo. Pravi, da gre za sistemski problem, ki bolj ščiti storilce kot žrtve.
»Po fizičnem in verbalnem nasilju, ki sem ga doživela, sem utrpela tudi telesne poškodbe. Kmalu po dogodku sem želela vložiti tožbo. A so mi na policiji svetovali, naj počakam na odgovor tožilstva. Čakala in čakala sem, dokler ni bilo prepozno. Ko so od dogodka minili že več kot trije meseci, mi je odvetnica, na katero sem se obrnila, dejala, da sem prepozna za tožbo, ker je trimesečni rok potekel. In to samo zato, ker so mi vsi govorili, da naj počakam,« nam je potožila oškodovanka, ki je razočarana, da je tožilstvo storilcu v tem primeru naložilo »zgolj« plačilo denarne kazni v višini 600 evrov v korist celjski pediatriji. Ni pa mu bila izrečena prepoved približevanja, niti sama ni bila deležna nobene odškodnine. Meni, da to ni prav, saj storilci ne trpijo skoraj nobenih posledic, medtem ko žrtvi ostanejo fizične in psihične rane. »Očitno se pri nas žrtve nasilja ščiti zgolj na papirju, v praksi pa ne,« je prepričana Katja.
Obrnili smo se na celjsko tožilstvo, kjer so pojasnili, da je šlo v opisanem primeru za izvensodni postopek odložitve kazenskega pregona, ki je oblika izvensodnega odločanja, v katerem ima državni tožilec ob podanem soglasju oškodovanca možnost odložiti kazenski pregon zoper osumljenca, če ta ravna po njegovih navodilih in izpolni določene naloge, navedene v zakonu o kazenskem postopku (ZKP), s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. V konkretnem primeru sicer ni povsem jasno, za kakšno zastaranje roka je šlo, je pa oškodovanka pred izvedbo naroka, na katerega sta bila vabljena oba z osumljencem, a se ga sama ni udeležila, posredovala podpisano izjavo, da soglaša z odložitvijo kazenskega zoper njega, predlagala pa je tudi več različnih nalog, ki naj se osumljenemu določijo.
»Poučena je bila, da tožilec na njen predlog ni vezan, a je z odložitvijo pregona kljub temu soglašala,« je pojasnila vodja okrožnega državnega tožilstva v Celju Simona Kuzman Razgoršek in dodala, da je glede na vse ugotovljene okoliščine na naroku tožilec ocenil, da je plačilo prispevka v korist javne ustanove primerna (zakonsko predpisana) naloga, ki jo je osumljeni tudi izpolnil, zato je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena. »Zavrženje ovadbe po zaključenem postopku odložitve kazenskega pregona pa ne izključuje morebitnih odškodninskih zahtevkov, ki jih lahko oškodovanka še vedno uveljavlja v ustreznih civilnih postopkih in rokih, ki jih za zastaranje odškodninskih terjatev za povzročeno škodo določa obligacijski zakonik,« je še navedla Simona Kuzman Razgoršek. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel zanjo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka.
Nasilja vse več
Ko smo si ogledali policijsko statistiko, smo opazili, da v zadnjem obdobju beležijo vse več kaznivih dejanj nasilja v družini. Partnerski odnosi so marsikje na preizkušnji zaradi različnih dejavnikov, do konfliktov pa ne prihaja zgolj med moškimi in ženskami, temveč tudi med istospolnimi partnerji in partnericami.
Ali drži, da naj bi se število tovrstnih kaznivih dejanj, torej nasilje v družini, v zadnjem času povečevalo, smo povprašali na policiji. »Statistične podatke težko ocenjujemo v kratkem obdobju, saj ti ne prikazujejo realne situacije. Kljub temu smo pripravili tabelo obravnavanih kaznivih dejanj v prvih dveh mesecih vsakega leta vse od 2021 do 2026,« so nam odgovorili in priložili tabelo, ki navedbi pritrjuje. V prvih dveh mesecih letošnjega leta so namreč obravnavali 264 tovrstnih kaznivih dejanj, kar je največ v zadnjih petih letih. Leta 2021 so jih zabeležili 233, največji upad je zaznan v letu 2022, ko jih je bilo 170, dvesto so jih našteli leta 2023, v letu 2024 se je število zvišalo na 261, lani pa na 241. Žrtve niso vedno samo ženske, drži pa, tako navaja tudi Statistični urad RS in kažejo podatki policije, da so ženske trikrat pogosteje žrtve nasilja v družini kot moški, kar 22 odstotkov žensk od 15. leta starosti pa je že doživelo fizično ali spolno nasilje.
Pri kaznivem dejanju nasilja v družini, ki je opredeljeno v 191. členu kazenskega zakonika, gre za dejanje, ki je lahko storjeno zgolj v družinski skupnosti ali drugi trajnejši skupnosti. Na policiji so nam postregli s podatki o številu tovrstnih kaznivih dejanj v vseh osmih policijskih upravah (PU) po Sloveniji. Med temi prednjači PU Ljubljana s 63 tovrstnimi kaznivimi dejanji, sledi PU Celje z zgolj enim tovrstnim kaznivim dejanjem manj, torej 62, novomeška PU jih beleži 44, Maribor 37, Koper 24, Murska Sobota 13 in Nova Gorica 11. A ta delež ne prikazuje dejanskega stanja, saj se število prebivalcev, ki gravitirajo na določeno PU, razlikuje in jih je ponekod več, drugod manj.
