Predstavljajte si Marka, ki že vrsto let mirno živi v tretjem nadstropju povsem običajnega in mirnega stanovanjskega bloka. Nekega dne ob prihodu iz službe opazi, da je njegov sosed na svoja vhodna vrata namestil moderen pametni videozvonec z vgrajeno širokokotno kamero. Kadar koli Marko stopi iz svojega stanovanja, se na sosedovi napravi prižge indikator, ki naznanja snemanje. Marko se upravičeno počuti nelagodno, saj se zaveda, da sosed na svoj pametni telefon neprestano dobiva obvestila in videoposnetke vsakega njegovega giba na skupnem hodniku, vključno s tem, kdo pride k njemu na obisk. Njegova zasebnost pred lastnim pragom je praktično izginila.
Ta scenarij žal ni izmišljen, ampak postaja vsakodnevna realnost in jabolko spora za mnoge državljane. Pametni videozvonci so v zadnjem času preplavili trg, saj so cenovno zelo dostopni, njihova namestitev pa je izjemno enostavna. Osnovni namen teh sodobnih naprav je seveda povečanje varnosti in udobja, a s širjenjem te tehnologije se eksponentno širijo tudi medsosedski konflikti. Zelo hitro in pogosto povsem nevede se namreč prestopi tanka zakonska meja med zaščito lastnega premoženja in neupravičenim posegom v zasebnost drugih ljudi.
Meja zasebne rabe
Pri informacijskem pooblaščencu pritrjujejo, da je vseprisotnost cenovno ugodnih naprav z vgrajeno video kamero in omrežno povezavo v zadnjih letih vsekakor povzročila porast vprašanj in tveganj, povezanih z morebitnim nedovoljenim snemanjem posameznikov. Pri presojanju tovrstnih primerov je izjemno pomembno razumevanje, kje se sploh konča zasebna raba. Kot navajajo, določbe zakonodaje o varstvu podatkov ne veljajo za obdelavo osebnih podatkov in izvajanje videonadzora, kadar to poteka izključno v okviru zasebnih dejavnosti.
Pri videonadzoru, ki ga posameznik izvaja iz svojega zasebnega objekta oziroma iz svoje zasebne lastnine, s katerim nadzira izključno svojo lastnino, omejitve zakonodaje o varstvu osebnih podatkov namreč ne pridejo v poštev. Torej, posamezniku, ki snema izključno svojo posest, obvestila o videonadzoru ni treba objaviti. Če pa posameznik s takim videonadzorom zajame tudi javne površine ali prostor, ki ni v njegovi lasti, ali pa posnetke posreduje tretji osebi, jih javno objavi ali uporabi za poklicne in komercialne dejavnosti, tako snemanje praviloma ni dovoljeno. Zmotno je tudi prepričanje, da nekatere tehnične nastavitve rešijo vse pravne zagate. Tudi če se kamera sproži zgolj ob pritisku na zvonec ali ob zaznavi gibanja, ta ukrep sam po sebi ne ohrani domače izjeme, ki bi izključevala pravila varstva osebnih podatkov, če so s kamero zajete določljive tretje osebe. Prav tako tudi sam izklop snemanja ni zadostna rešitev, če naprava še naprej omogoča nadzorovanje okolice z živo sliko.
Snemanje v blokih
Še posebno pereča je situacija v večstanovanjskih stavbah. Če se prek pametnega videozvonca zajemajo skupne površine večstanovanjske stavbe (na primer hodnik), na katerih se gibajo tretje osebe, ki jih je mogoče prepoznati, potem uporaba take naprave zapade pod določbe zakonodaje o varstvu osebnih podatkov. Za izvajanje nadzora s tako napravo mora po pojasnilih informacijskega pooblaščenca posameznik razpolagati z ustrezno pravno podlago. Ker izvajalec videonadzora privolitve vseh potencialno zajetih posameznikov vnaprej najverjetneje ne bo mogel pridobiti, bi lahko pravno podlago za tovrstno obdelavo podatkov predstavljala kvečjemu točka člena splošne uredbe o varstvu podatkov, torej zakoniti interes. V takem primeru mora biti obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov upravljalca, pred uporabo te pravne podlage pa mora upravljalec izvesti dokumentiran test tehtanja. S tem testom presodi, ali njegovi zakoniti interesi prevladajo nad interesi ali pravicami posameznikov, ki bi lahko bili na posnetkih. Če je mogoče zasledovani cilj doseči z manj invazivnimi ukrepi, kot je denimo omejitev vidnega polja kamere ali izklop snemanja, je treba nujno dati prednost takšni rešitvi.
Na policiji ob tem opozarjajo, da če videonadzor nesorazmerno nadzira tudi javni prostor oziroma prostor zunaj meja svoje ali svojih nepremičnin, ga ni več mogoče šteti za izključno osebno uporabo. Področje poleg uredbe in zakona o varstvu osebnih podatkov ureja tudi Ustava Republike Slovenije, ki zagotavlja varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic, ter kazenskopravna in civilna zakonodaja.
Ukrepanje in kazni
Kaj pa se zgodi, če obupan sosed pokliče na številko 113? Kot pojasnjujejo na policiji, ob takšni prijavi preverijo dejstva in ugotavljajo, ali so podani razlogi za ukrepanje v skladu z njihovimi pristojnostmi. Če gre za sum kaznivega dejanja ali prekrška, policisti vodijo prekrškovni ali predkazenski postopek. Če pa se prijava nanaša na vprašanja o zakonitosti izvajanja videonadzora ali obdelave osebnih podatkov, bodo policisti prijavitelja praviloma napotili na informacijskega pooblaščenca. V primeru, da posameznik meni, da se nedopustno posega v njegovo zasebnost, ima na voljo civilnopravno varstvo, kjer lahko po 134. členu obligacijskega zakonika pred sodiščem zahteva prenehanje ravnanja ali uveljavlja odškodninski zahtevek.
V hujših primerih lahko samovoljno snemanje predstavlja kaznivo dejanje. Kdor neupravičeno slikovno snema drugega ali njegove prostore in s tem občutno poseže v njegovo zasebnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Vendar pa na policiji dodajajo pomembno opozorilo: za to kaznivo dejanje ne zadostuje zgolj dejstvo, da kamera zajema osebo na javni površini ali v skupnem hodniku večstanovanjske stavbe. Pri presoji se namreč upošteva, da na javnih površinah in v skupnih prostorih praviloma ni mogoče pričakovati enake stopnje zasebnosti kot v lastnem stanovanju, zato samo snemanje na takšnih lokacijah še ne pomeni izpolnitve vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.
Tudi informacijski pooblaščenec ima stroga pooblastila. V nadzornem postopku lahko izvajalcu videonadzora naloži ukrepe, kot sta prepoved snemanja ali izbris posnetkov. Prav tako mu lahko naloži plačilo globe, ki je za fizično osebo zakonsko predpisana v višini od 100 do 3000 evrov.
Vir informacij pri kriminalu
Kljub pravnim pastem so posnetki lahko izjemno koristni pri odkrivanju kriminalitete. Na policiji potrjujejo, da so videoposnetki lahko pomemben vir informacij pri preiskovanju vlomov, tatvin, vandalizma in poškodovanj tuje stvari. Omogočajo ugotavljanje časa dogodka, načina izvršitve, smeri prihoda storilcev ter prepoznavanje oseb in vozil. Policija tak posnetek lahko zaseže in ga presoja z drugimi dokazi. Kljub temu pa samo dejstvo, da je policija posnetek pridobila, še ne pomeni nujno, da ga bo mogoče uporabiti kot dokaz v sodnem postopku, saj o dopustnosti odloča organ, ki vodi postopek in upošteva okoliščine njegovega nastanka.
Kaj torej storiti pred nakupom? Policija državljanom svetuje, naj pri uporabi pametnih videozvoncev upoštevajo načelo sorazmernosti med učinkovitim varovanjem premoženja in spoštovanjem zasebnosti drugih. Naprave naj bodo usmerjene tako, da zajemajo predvsem lasten vhod, pri tem pa naj se izogibajo snemanju sosednjih nepremičnin, oken in vrtov. Tudi informacijski pooblaščenec poudarja, da lahko posameznik brez omejitev nadzira le svojo posest. Dejstvo, da je naprava namenjena varovanju doma, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je vsak način snemanja dovoljen. Najboljši preventivni nasvet pa je pogosto tisti najbolj preprost: poleg ustrezne namestitve kamer lahko možnost sporov zmanjša predvsem odkrita in korektna komunikacija s sosedi.
