Zvok lesenih klekljev je kot tiha, a vztrajna pesem, ki se že stoletja prenaša iz roda v rod. Včasih je odzvanjal na plemiških dvorih, pozneje v revnih kmečkih izbah, danes pa ga slišimo v šolskih klopeh in celo v ateljejih sodobnih umetnikov. Prav ta neprekinjena nit znanja je srčika občasne razstave Znanje na nitki: pogled na čipkarsko šolstvo na Slovenskem, ki so jo z izjemnim žarom pripravili avtorji mag. Marjetka Balkovec Debevec, Polona Koželj in Gregor Gartner. Nastanek te gostujoče razstave, ki se bo selila iz kraja v kraj, je spodbudil častitljivi jubilej – 150-letnica neprekinjenega delovanja čipkarske šole v Idriji, hkrati pa zaznamuje tudi 130-letnico oddelka za klekljanje v Ljubljani ter 120-letnico čipkarskih šol v Žireh in Železnikih.

Že sam sprehod po razstavišču obiskovalca hitro opomni na izjemno narečno bogastvo, ki spremlja to obrt. Kot v smehu pojasnjujejo avtorji, se je že pri poimenovanju osnovnega orodja – blazine za klekljanje – pokazala neverjetna raznolikost. Medtem ko je uradni slovenski izraz blazina, so v različnih krajih najpogostejši izrazi punkelj, bula in povšter, v starih etnoloških slovarjih pa so za klekelj našli celo izraz jurček. »Že samo to narečno bogastvo in izrazi za različno orodje ter pripomočke kažejo na izjemno bogato dediščino te čipkarske tradicije, ki je šla povsod malo svojo razvojno pot,« nam ob eni od takšnih blazinic, na kateri so kleklji in nit že pripravljeni za delo, začne pripovedovati Marjetka Balkovec Debevec.

Od bobna do revščine

Zgodba organiziranega prenosa znanja klekljanja na naših tleh se bere kot napet zgodovinski roman. Začetki sicer segajo v 16. stoletje in verjetno prihajajo z vzhoda ter prek Benetk, v Idrijo pa naj bi po pripovedovanju to znanje prinesla žena češkega rudarja. Vendar pa razstava v središče postavlja prav izobraževanje. Ta zgodba se uradno začne v Ljubljani pred dobrimi 260 leti. »V dokumentih je zapisano, da so takrat z bobnom naznanili razglas, da se odpira čipkarska šola v Ljubljani in naj pripeljejo otroke. Cena je bila od tri do šest krajcarjev, toliko, kolikor je takrat približno stal en hlebec kruha,« slikovito opisuje Marjetka Balkovec Debevec.

Da je čipkarsko šolstvo uspešno preživelo vse preizkušnje, dokazuje dejstvo, da je leta 2018 Unesco klekljanje čipk v Sloveniji vpisal na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Malokdo ve, da je prva ljubljanska klekljarska šola delovala v hiši očeta Žige Zoisa ob Ljubljanici. Tam je prva učiteljica Ana Marija Seipp, domačinka, ki se je izobraževala na Dunaju, poučevala predvsem revna dekleta. Zapiski razkrivajo, da je bil njen največji problem navajanje teh deklet na strogo čistočo, saj je morala čipka ostati snežno bela. Šola je po petih letih, leta 1768, prenehala delovati, a v tem času se je izobrazilo prvih dvesto klekljaric.

Pravi razmah pa je čipkarsko šolstvo doživelo pozneje v drugih krajih. Kot pojasnjuje Gregor Gartner, je bilo do druge svetovne vojne na naših tleh ustanovljenih okrog 35 različnih čipkarskih šol in tečajev. »Eden njihovih glavnih smotrov in namenov, zakaj so jih ustanavljali, je ta, da bi revnemu prebivalstvu pomagali lažje preživeti. Da si je družina lažje privoščila kakšen hlebec kruha ali merico moke. Ljudje niso obogateli, ker so klekljali, so pa veliko lažje preživeli,« poudarja Gartner.

razstava o cМЊipkah; slovenski sМЊolski muzejFoto Lovro Milek / Foto: Lovro Milek

Čipke iz Idrije nekoč in danes / Foto: Lovro Milek

Idrijska šola, ustanovljena leta 1876, je hitro prerasla v pravo obrtno strokovno šolo, v kateri so dekleta poleg klekljanja učili tudi risanja, pisanja, branja in računstva, da bi pozneje lahko sama vodila trgovinsko dejavnost in ne bi bila povsem odvisna od posrednikov. Podobno rešilno vlogo je imelo klekljanje v Železnikih, kjer je konec 19. stoletja železarstvo zašlo v krizo, ljudje pa so v klekljanju našli prepotreben dodaten zaslužek.

Klekljarica na motorju

Avtorji razstave so posebno pozornost in prostor namenili učiteljicam, ki so bile ključne za to, da so šole uspešno delovale in da se je znanje prenašalo. To so bile ženske, ki so skrbele za red, čistočo, risale vzorce in vzgajale generacije. Med njimi izstopa Ivana Ferjančič, prva učiteljica v Idriji, ter znamenita Ivana Čerin, ki je učne načrte in postopke za poučevanje pridobivala na osrednjem čipkarskem tečaju na Dunaju, izdelovala pa jih je tudi sama.

Posebno srčna pa je zgodba Marice Albreht iz Žirov, ki je tamkajšnjo šolo prevzela po drugi svetovni vojni, ko je zanimanje za čipko povsem upadlo, saj vrednote, kot je natančnost, takrat niso bile moderne. »Ona je iz svoje ljubezni do klekljanja in dediščine vztrajala. Bila je tako navdihujoča oseba, da je v približno dvajsetih letih ustvarila takšno vzdušje, da so starši vpisovali otroke v šolo že pri štirih letih,« z nasmeškom pripoveduje Polona Koželj. Na razstavi je na ogled celo obleka, ki si jo je gospa Marica sama sklekljala in sešila. Ob tem so avtorji naknadno od njene hčere izvedeli še eno izjemno podrobnost – ta vztrajna in natančna učiteljica klekljanja je bila strastna ljubiteljica motorjev, po Žireh pa se je je oprijel simpatičen vzdevek »klekljarska Meri«. Prav tako izjemna je bila Marija Reven, prva učiteljica v Železnikih, ki je ustvarila izjemno cenjen in še danes znan vzorec slovenski šopek.

Rapalska meja

Pomembna prelomnica za razvoj slovenske čipke je bila prva svetovna vojna in posledično rapalska meja, ki je klekljarsko območje ostro presekala na dvoje. Idrija je padla pod italijanski vpliv, kjer so se začele razvijati drugačne oblike, tehnike in vzorci pod vplivom Benetk. Preostale šole, kot sta šoli v Žireh in Železnikih, pa so delovale pod okriljem Ljubljane in tamkajšnjega Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt, ki ga je najprej vodil Ivan Vogelnik, nekdanji nadzornik čipkarskih šol v avstro-ogrski monarhiji, nato pa učitelj in etnolog Božo Račič. Iskanje slovenskih narodnih motivov, ki bi poudarjali slovenstvo in bratstvo med slovanskimi narodi, je bilo namreč v tistem času izjemno pomembno. Pri tem so sodelovali tudi priznani umetniki in arhitekti, kot sta Maks Fabiani in Maks Gaspari. Prvi je delal za idrijsko/italijansko stran, drugi pa za slovensko.

razstava o cМЊipkah; slovenski sМЊolski muzejFoto Lovro Milek / Foto: Lovro Milek

Posebno srčna je zgodba učiteljice Marice Albreht iz Žirov, ki je poleg klekljanja oboževala tudi motorje. / Foto: Lovro Milek

Zaradi te zgodovinske ločitve sta se razvili dve veji klekljanja, ki ju poznavalci ločijo že na prvi pogled, razlika pa se kaže celo v sami obliki orodja – idrijski klekelj ima denimo ravno konico, medtem ko se drugod uporablja koničast. Ta delitev je eden od razlogov, da sta danes v register nesnovne kulturne dediščine ločeno vpisana dva pojma: klekljanje idrijske čipke in klekljanje slovenske čipke.

Uporabna obrt

Čeprav so čipke nekoč v prvi vrsti predstavljale vir preživetja, se je njihov status z leti korenito spremenil. Razstava obiskovalce popelje tudi v sodobnost, kjer čipka ni več zgolj prtiček na domači polici, temveč suvereno funkcionira kot samostojno likovno in umetniško delo. S čipko so ustvarjali velikani slovenske umetnosti; slikar Gabrijel Stupica jo je odtiskoval neposredno v barvo na svojih platnih, Jože Ciuha jo je z izjemno natančnostjo risal.

Izjemno močno sporočilo nosi delo umetnice Eve Petrič, ki je iz blizu tisoč vrtnic, ki jih je sklekljalo nekaj sto klekljaric, na mestu nekdanjega taborišča ustvarila impresivno ptico miru kot simbol sprave za prihodnost. Čipka osvaja tudi visoko modo – na razstavi je mogoče občudovati dve kreaciji: oblikovalke Mojce Celin z naslovom Kraška nevesta ter modno kreacijo, ki jo je po navdihu idrijske čipke izdelala dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana Tinkara Lampe. Navdihujoča pa je tudi zgodba Idrijčanke Mance Ahlin, ki je za mediteransko restavracijo v New Yorku iz debelih vrvi sklekljala mogočno arhitekturno pregrado, ki spominja na ribiške mreže. Kot zanimivost razstava prikazuje tudi klekljane čevlje iz Žirov, ki na čudovit način združujejo dve tamkajšnji najmočnejši tradicionalni obrti – čevljarstvo in klekljanje.

Mlade generacije

Da je čipkarsko šolstvo uspešno preživelo vse preizkušnje, dokazuje dejstvo, da je leta 2018 Unesco klekljanje čipk v Sloveniji vpisal na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. A še bolj spodbudno je dogajanje v samih šolah. Avtorji razstave so izvedli raziskavo in ugotovili, da kar 18 osnovnih šol po Sloveniji trenutno ponuja klekljanje kot uradni izbirni predmet (ki se tudi oceni), okrog 40 pa je še interesnih dejavnosti in krožkov.

razstava o cМЊipkah; slovenski sМЊolski muzejFoto Lovro Milek / Foto: Lovro Milek

Iz čipk danes nastajajo tudi čevlji in navdihujoč nakit. / Foto: Lovro Milek

Otroci skozi preplet nitk razvijajo izjemno grafomotoriko, predvsem pa vrednote, ki v današnjem hitrem svetu vse bolj primanjkujejo: potrpežljivost, vztrajnost in koncentracijo. Presenetljivo je tudi veliko zanimanje med dečki, čeprav v višjih razredih osnovne šole pogosto podležejo pritisku družbe, da to »ni zanje«. Kljub temu pa vztrajni posamezniki dosegajo vrhunske rezultate – avtorji z nasmeškom izpostavijo fanta, ki je postal celo prvak oziroma podprvak v klekljanju.

Naslov razstave Znanje na nitki, ki si jo je mogoče ogledati od ponedeljka do petka med 10. in 15. uro, za najavljene skupine pa po predhodnem dogovoru, je tako, kot zaključujejo avtorji, resnično večplasten. Govori o neverjetni količini znanja, ki je potrebno, da iz ene same krhke, nežne nitke nastane umetnina. Spominja na obdobja, ko je usoda čipkarskih šol dobesedno visela na nitki in propadala. Predvsem pa, kot sporočajo iz Slovenskega šolskega muzeja, nosi veliko in pomembno željo: da dragoceno znanje v naši družbi nikoli ne bi obviselo zgolj na eni niti, temveč bi se, tako kot trdna in prelepa slovenska čipka, neprekinjeno prepletalo iz generacije v generacijo. 

Priporočamo