Nemški Der Spiegel v najnovejši reportaži razkriva zanimiv in hitro rastoč trend: vse več starejših se odloča za korenit življenjski preobrat. Postajajo tako imenovani srebrni nomadi, ki sivo zimo zamenjajo za življenje pod palmami, obsijano s toplim mediteranskim soncem. Najbolj presenetljivo pa je, da si takšen način življenja lahko privošči tudi marsikateri povprečen upokojenec.
Besedno zvezo »digitalni nomadi« smo v zadnjem desetletju povezovali predvsem z mladimi milenijci in pripadniki generacije Z, ki s prenosnikom v naročju, skodelico drage kave in nahrbtnikom potujejo po svetu ter delajo iz kavarn na Baliju, v Lizboni ali Chiang Maiu. A kot ugotavlja Der Spiegel, so ta svobodomiselni življenjski slog zdaj množično posvojili tudi ljudje v šestdesetih, sedemdesetih in celo osemdesetih letih.
Nemški, avstrijski in vse pogosteje tudi drugi evropski upokojenci bežijo pred mrazom, astronomsko visokimi stroški ogrevanja in turobnim vremenom, ki slabo vpliva tako na njihovo telesno kot duševno zdravje. Odpravljajo se v toplejše kraje, najpogosteje na špansko obalo (v Andaluzijo in na Kanarske otoke), v portugalski Algarve ali celo na drug konec sveta, v cenovno dostopnejše države jugovzhodne Azije, kot je Tajska. Vendar ne gre za običajne turiste, ki bi za dva tedna odpotovali v drage hotele. Ti ljudje se preselijo za pol leta, nekateri pa celo za stalno.
Genialna finančna računica: kako si to sploh privoščijo?
Prvo vprašanje, ki se porodi povprečnemu bralcu, je seveda povsem praktično: kako si lahko nekdo s povprečno pokojnino privošči večmesečno bivanje v tujini, ob morju? Je takšen način življenja rezerviran le za bogataše?
Odgovor se skriva v precej preprosti in premišljeni finančni računici. Večina »srebrnih nomadov« ni pretirano premožnih, so pa iznajdljivi. Svoja stanovanja ali hiše v domovini pozimi, ko so stroški vzdrževanja in ogrevanja najvišji, preprosto oddajo v kratkoročni ali srednjeročni najem. Na platformah za oddajanje nepremičnin ali prek lokalnih agencij svoj dom ponudijo tistim, ki ga v zimskih mesecih potrebujejo – denimo študentom na izmenjavi in poslovnežem.
Z denarjem, ki ga dobijo od najemnine, in s prihranki pri visokih zimskih stroških ogrevanja, ki v Nemčiji predstavljajo ogromno finančno breme, zlahka financirajo najem prijetnega, sončnega apartmaja ob obali Sredozemlja. V državah južne Evrope in v Aziji so namreč življenjski stroški, predvsem pa cene osnovnih živil na lokalnih tržnicah ter storitev, pogosto bistveno nižji kot v srednji in severni Evropi. Mnogi gredo še korak dlje: svoje prevelike in prazne hiše v domovini preprosto prodajo in se popolnoma osvobodijo vseh materialnih bremen preteklosti. Kupijo si manjšo nepremičnino na jugu in preostanek denarja vložijo v kakovostno življenje.
»Imela sva občutek, da samo še čakava na konec«
Der Spiegel v svoji reportaži predstavi več takšnih posameznikov in parov, med njimi tudi 68-letnega Dietra in njegovo ženo iz okolice Münchna, ki zdaj zime preživljata v majhni obmorski vasici v španski Andaluziji. Njune besede močno odsevajo miselnost celotne generacije.
»V Nemčiji sva od novembra do marca vsak dan gledala le v sive oblake in televizijski zaslon. Dnevi so se vlekli, zunaj je bilo preveč mrzlo in mokro za dolge sprehode, boleli so naju sklepi. Imela sva grozljiv občutek, da sva z upokojitvijo odpisana in da samo še čakava na konec,« je v intervjuju priznal Dieter.
Odločitev za selitev zanju ni pomenila zgolj spremembe okolja, temveč tudi novo priložnost za življenje. »Tukaj, na jugu, se vsako jutro zbudiva s soncem. Kavo pijeva na terasi. Odideva na lokalno tržnico, kjer se poskušava sporazumevati v španščini, kar ohranja najine možgane ostre. Živiva zunaj. Lahko rečem, da se pri oseminšestdesetih ponovno počutiva živa.«
Najboljše zdravilo proti osamljenosti
A pobeg pred mrazom in pametni finančni izračuni so zgolj polovica zgodbe. Zdravniki in sociologi opozarjajo, da je ena največja tiha epidemija, ki danes kosi med starejšimi v razvitem svetu, osamljenost. Ko otroci odrastejo, se odselijo in si ustvarijo svoje družine, ko nekdanji sodelavci izginejo iz našega življenja in ko zmanjka energije za večerne izhode, se svet mnogih upokojencev skrči na nekaj kvadratnih metrov dnevne sobe.
Srebrni nomadi so našli popoln recept proti tej hromeči izolaciji. V novih, toplih krajih ne sedijo križem rok, temveč ustvarjajo svojevrstne, izjemno odprte in povezane skupnosti. Spoznavajo se z drugimi tujci in domačini. Ker so izstopili iz svoje cone udobja in rutine, so prisiljeni navezovati stike. Skupaj organizirajo pohode ob obali, tečaje joge prilagojene starejšim, igranje namiznih iger ob večerih in celo skupnostne večerje, kjer vsak skuha nekaj iz svoje domovine. Učenje novega jezika v lokalnem okolju pa ni le praktična nujnost, temveč dokazano najboljši trening za preprečevanje demence in ohranjanje kognitivnih sposobnosti.
Zdravstveni čudež in novi izzivi
Sprememba klime pa prinaša tudi izjemne fizične koristi. Zdravniki ugotavljajo, da suho in toplo podnebje čudežno blaži simptome artritisa in revmatizma, ki v vlažnih in mrzlih evropskih zimah pogosto povzročata hude bolečine. Obilica sonca poskrbi za naravno sintezo vitamina D, ki dviguje odpornost in izboljšuje razpoloženje ter tako preprečuje sezonsko depresijo. Več časa, preživetega na prostem, avtomatsko pomeni več hoje in gibanja, kar blagodejno vpliva na srce in ožilje.
Seveda pa ta življenjski slog ni povsem brez izzivov. Reportaža opozarja, da se morajo srebrni nomadi dobro pripraviti na birokratske ovire. Urediti morajo ustrezno zdravstveno zavarovanje za tujino ali se seznaniti z delovanjem evropske kartice zdravstvenega zavarovanja v praksi. Prav tako se morajo soočiti z dolgimi obdobji ločenosti od svojih vnukov in družine, kar v dobi videoklicev sicer je lažje, a osebnega stika ekran ne more povsem nadomestiti. Vendar mnogi poudarjajo, da so zdaj obiski otrok, ki med počitnicami priletijo k njim na jug, veliko bolj kakovostni, sproščeni in intenzivni.
Zgodbe teh sodobnih nomadov so močan opomin za vse generacije. Dokazujejo, da upokojitev ni nujno sinonim za obdobje mirovanja, hiranja in pasivnega čakanja. Je obdobje, ko imamo končno tisto, kar nam je v času grajenja kariere in vzgajanja otrok najbolj primanjkovalo – prosti čas in svobodo. In če zberemo le malo poguma, opustimo strahove in se prepustimo neznanemu, se lahko po šestdesetem letu najlepša, najbolj zdrava in svobodna pustolovščina našega življenja šele dobro začne.
