Mnogi prisegajo na spanje pri odprtem oknu tudi sredi zime, prepričani, da delajo uslugo zdravju. Toda fizika bivanja in mikrobiologija pripovedujeta drugačno, precej bolj vlažno zgodbo.
Res obstaja določena romantika v ideji zimskega spanja: debela puhasta odeja, toplo flanelasto pregrinjalo in rezek, leden zrak, ki skozi priprto okno polzi v spalnico. Za mnoge Slovence je to ritual, skorajda dogma zdravega življenja. Verjamemo, da nas sveži zrak utrdi in nam zagotovi krepčilni spanec.
Vendar pa strokovnjaki za bivalno klimo in zdravniki opozarjajo, da se prav v tej navadi skriva, no, sovražnik. Ko se živo srebro spusti proti ledišču, se naša spalnica spremeni v bojišče termodinamike, kjer je glavna žrtev pogosto prav naše zdravje – in stene našega doma.
Nevidna grožnja v vaši vzmetnici
Da bi razumeli tveganje, moramo najprej pogledati, kaj se dogaja, ko ugasnemo luči. Človeško telo je, biološko gledano, grelno telo, ki nenehno oddaja vlago. Tudi v najbolj mirni noči povprečen človek med spanjem izloči znatno količino znoja in vlage z dihanjem – ocenjujejo, da gre za pol litra do litra tekočine na noč.
Kam gre ta vlaga? V idealnem scenariju bi izhlapela. Toda v hladni spalnici z odprtim oknom, kjer se zrak hitro ohladi, se zgodi nekaj drugega. Vzmetnica in posteljnina delujeta kot goba. Hladen zrak ne more zadržati toliko vlage kot topel, zato se ta kondenzira v tkaninah.
To ustvarja popoln inkubator za enega najpogostejših alergenov v gospodinjstvi — pršice. Ta mikroskopska bitja cvetijo v vlažnem okolju. Še resnejša grožnja pa je plesen. Ko vlaga v prostoru naraste in temperature padejo, se ustvarijo pogoji za nastanek plesni – ne samo na stenah, temveč globoko v porah vaše vzmetnice, kjer je s prostim očesom ne boste opazili, dokler ne bo prepozno.
Znanost o rosišču
Najpogostejša napaka, ki jo delajo gospodinjstva, je dolgotrajno zračenje s »kipanjem«, nagibanjem oken. Čeprav se zdi, da s tem zagotavljamo stalen dotok kisika, v resnici ustvarjamo energijsko potratno in nevarno situacijo.
Ko je okno dlje časa priprto, se okenski okvir in zidovi okoli njega drastično ohladijo. Ko topel in vlažen zrak iz notranjosti stanovanja zadene te hladne površine, pride do kondenzacije, saj je dosežena točka rosišča. Rezultat so mokri madeži okoli oken. Spanje v takem okolju je neprijetno ter dolgoročno vodi do respiratornih težav in alergij.
Poleg tega priprto okno ne omogoča zadostne izmenjave zraka. Zrak se ne zamenja, temveč se prostor počasi in vztrajno ohlaja, stene pa izgubljajo akumulirano toploto, kar dramatično poveča stroške ogrevanja.
16 do 18 stopinj
Kakšna je torej formula za popoln spanec? Strokovnjaki so si presenetljivo enotni: ključ je v nadzoru, ne v ekstremnih temperaturah.
Idealna temperatura v spalnici naj bi se gibala med 16 in 18 stopinjami Celzija. Če temperatura pade pod to mejo, telo porabi preveč energije za uravnavanje lastne temperature, kar preprečuje vstop v faze globokega spanca. Hkrati pa prenizke temperature povečujejo tveganje za kondenzacijo vlage na stenah.
Še pomembnejši faktor kot temperatura pa je relativna zračna vlažnost. Ta bi morala biti med 40 in 60 odstotki. Zrak, ki je preveč suh (pod 40 odstotkov), izsuši sluznico v nosu in žrelu, kar nas naredi bolj dovzetne za virusne okužbe in povzroča nemiren spanec. Zrak, ki je preveč vlažen (nad 60 odstotkov), pa je vabilo za plesen.
Vlagomer je zato postal nujna oprema sodobne spalnice, skoraj tako pomemben kot budilka.
Umetnost zračenja
Rešitev pa ni v hermetičnem zapiranju, temveč v spremembi strategije. Namesto spanja pri odprtem oknu, strokovnjaki svetujejo ritual »hitrega zračenja«.
Postopek je preprost in učinkovit: zjutraj, ko je vlažnost v spalnici zaradi nočnega dihanja najvišja, in zvečer pred spanjem, na stežaj odprite okna za nekaj minut. To omogoči hitro in popolno izmenjavo zraka, ne da bi se pri tem ohladile stene in pohištvo. Svež zrak se nato, ko okna zaprete, segreje veliko hitreje kot postan, vlažen zrak, kar je tudi energetsko učinkovitejše.
Če se kljub pravilnemu zračenju borite z vlago – kar je pogost problem v starejših zgradbah ali novogradnjah s premočnim tesnjenjem – lahko posežete po preverjenih rešitvah. Električni razvlaževalci so učinkoviti, a za manjšo korekcijo vlage pogosto zadostujejo že posodice s soljo ali specializirani granulati, ki nase vežejo odvečno vodo iz zraka.
Glede ogrevanja pa velja zlato pravilo: ne izklapljajte ga popolnoma. Stene, ki se ohladijo pod 16 stopinj, je izjemno težko in drago ponovno segreti. Raje vzdržujte konstantno nižjo temperaturo. Vaša pljuča, vaša denarnica in predvsem vaša vzmetnica vam bodo hvaležni.
