Kadar koli se v vsakdanjem življenju srečam z današnjo generacijo srednješolcev, me vedno znova preseneti njihova bistrost. Daleč od stereotipov o otopelih mladostnikih, priklenjenih na pametne telefone. Ne, pred seboj običajno vidim radovedne, izjemno razgledane, jezikovno spretne in družbeno presenetljivo dovzetne mlade ljudi. Prav zato me vsaka tri leta znova zbode val medijske in politične histerije, ki pljuskne v državo ob objavi rezultatov mednarodne raziskave PISA. Časopisne naslovnice nemudoma razglasijo nacionalno katastrofo, ministri z zaskrbljenimi obrazi napovedujejo korenite reforme, dežurni komentatorji pa zviška ugotavljajo, da mladina ničesar več ne zna in da slovenski šolski sistem nepreklicno propada.
V tem nenehnem ponavljanju moraliziranja in panike sem se kot novinar zalotil pri neprijetnem spoznanju. Čeprav vsi po vrsti razpravljamo o točkah, mestih na lestvici in domnevnem zatonu znanja, velika večina javnosti sploh nima predstave o tem, kaj ta preizkus v resnici je. Kako je videti ta famozni test PISA? Kdo ga sestavlja, kako poteka v razredu in kje so tiste prikrite pasti, zaradi katerih bi morali biti pri branju teh lestvic precej bolj zadržani? V iskanju odgovorov sem se odpravil na Pedagoški inštitut v Ljubljani, napotili so me k doc. dr. Klaudiji Šterman Ivančič, nacionalni koordinatorki raziskave, ki iz prve roke pozna drobovje tega globalnega ocenjevalnega mehanizma.
Dolge priprave
Pogovor, v katerega sem se spustil, je hitro razbil naivno predstavo, da gre pri tej raziskavi za preprosto kopijo naših nacionalnih preizkusov znanja, ki bi jo kdo na hitro prevedel in razdelil med šolske klopi. Priprave na posamezen triletni cikel trajajo polni dve leti. Gre za ogromen mednarodni aparat, ki poskuša nemogoče, in sicer ustvariti enoten, standardiziran merski instrument, ki bo v desetinah popolnoma različnih držav in kultur izmeril natanko isto stvar. Dr. Klaudija Šterman Ivančič mi je natančno opisala ta postopek, pri katerem že samo prevajanje nalog in vprašalnikov terja skoraj celo leto, pri izvedbi pa samo na terenu sodeluje približno 200 koordinatorjev na šolah in 80 izvajalcev raziskave na terenu.
Kako pa je sam preizkus pravzaprav videti skozi oči dijaka? Starejše generacije si ob besedi »test« verjetno še vedno predstavljajo kupe potiskanih pol papirja, tišino v učilnici in drgnjenje nalivnikov. Ta podoba je zastarela. PISA že od leta 2015 v Sloveniji poteka izključno na računalnikih, kar je spremenilo naravo določenih nalog. Pri naravoslovju učenci ne odgovarjajo več zgolj na teoretična vprašanja, temveč poleg tega rešujejo interaktivne naloge. Sami zasnujejo znanstveni poskus, ga izvedejo v računalniški simulaciji in na podlagi dobljenih podatkov vlečejo sklepe, nam je pojasnila sogovornica.
Pri bralni pismenosti poleg branja daljših besedil simulirajo sodobno spletno okolje, kjer morajo dijaki odpirati več zavihkov, primerjati med seboj nasprotujoče si zapise ter, denimo, kritično presojati zanesljivost virov informacij. Morda najbolj presenetljiva podrobnost pa je bilo tudi zame dejstvo, da dijaki, ki sedijo drug ob drugem v računalniški učilnici, sploh ne rešujejo enakih nalog niti ne vsi vseh. PISA uporablja tako imenovano večstopenjsko prilagoditveno testiranje. Na prvi stopnji vsi prejmejo vprašanja enake povprečne težavnosti, nato pa algoritem v ozadju oceni posameznikovo uspešnost in mu na naslednjih stopnjah ponudi naloge, ki ustrezajo njegovi ravni. Sistem išče posameznikove zmožnosti. Poleg vprašanj z več ponujenimi odgovori je določen del nalog odprtega tipa, kjer morajo dijaki svoje misli strniti v stavke. Te odgovore ocenjevalci v Sloveniji pregledujejo po strogih mednarodnih shemah, pri čemer pa imajo nekaj svobode. Če slovenski dijak poda odgovor, ki v mednarodnem ključu ni predviden, vendar je za naš kulturni prostor povsem logičen in smiseln, ga ocenjevalci lahko priznajo kot pravilnega.
Vse to zveni kot impresivna znanstvena metodologija. Toda ravno na tej točki se v zgodbo prikradejo vprašanja, ki jih politiki in snovalci šolskih politik ob branju lestvic najraje pometejo pod preprogo. Prva in morda največja šibka točka celotnega podviga je psihološke narave.
Ko je Klaudija Šterman Ivančič pripovedovala o tem, kako so ti testi videti, se mi utrnila misel, da za petnajstletnika, ki sedi pred ekranom, PISA ne prinaša prav nobenih posledic. Rezultati so strogo anonimni, ocen ni, šola ne dobi poročila o dosežku posameznega razreda ali učenca. Dve uri reševanja kognitivnega testa in nato še izpolnjevanje obsežnega vprašalnika o odnosih na šoli, medvrstniškem nasilju ter metodah poučevanja od mladostnika zahtevajo precejšnjo zbranost. Toda kako resno teste jemlje, je stvar vsakega dijaka posebej.
Klikanje po zaslonu
V šole sicer pridejo neodvisni zunanji izvajalci, ki mladim razložijo pomen raziskave za državo in jih med samim reševanjem spodbujajo, naj ne obupajo. »Če izvajalec vidi, da kakšen dijak pač ne rešuje testa ali sploh ne sodeluje, ga večkrat spodbudi, naj vseeno poskusi in se potrudi,« pojasnjuje sogovornica, vendar ob tem odkrito priznava, da testa ne morejo vsiliti nikomur.
Predstavljajte si povprečnega najstnika, ki ve, da se njegov trud ne bo nikjer poznal. Kolikšen delež jih v petek zjutraj resnično napne vse svoje miselne moči za dobrobit nacionalne statistike in koliko jih po pol ure preprosto začne brezbrižno klikati po zaslonu? Ta dejavnik motivacije ostaja velika neznanka, ki lahko, vsaj tako menim, v nezanemarljivi meri vpliva na končni rezultat.
Prav tako velja poudariti, da je PISA prečna raziskava. Ponuja nam posnetek stanja v specifičnem časovnem trenutku, ne razkriva pa vzrokov zanj. Če dijaki poročajo o slabših odnosih z učitelji ali večjem občutku osamljenosti, iz tega nikakor ne moremo potegniti neposredne vzročne zveze in trditi, da je to neposredni krivec ali razlog za padec matematičnega znanja. »Iz teh rezultatov ne moremo poiskati ene same stvari in reči, da je to tisto, kar vpliva na dosežek. To je nemogoče. Rezultati so vedno skupek zelo zapletenih okoliščin,« opozarja strokovnjakinja.
Še posebej problematično pa je nekritično poveličevanje držav, ki se vedno znova zavihtijo na sam vrh, zlasti nekaterih vzhodnoazijskih izobraževalnih velesil. Seveda lahko občudujemo njihovo matematično virtuoznost, vendar je cena, ki jo tamkajšnja družba plačuje za te točke, zastrašujoča. Izjemni pritiski, neizprosen tekmovalni ritem in večurno popoldansko učenje v zasebnih šolah terjajo krute posledice za duševno zdravje mladostnikov. Kot je v pogovoru opozorila Klaudija Šterman Ivančič: »Kolegice, ki se s tem področjem podrobneje ukvarjajo, pravijo, da je tam raven duševnega zdravja mladih izjemno nizka. Zato se moramo vedno znova vprašati: ali si mi resnično želimo biti tam?«
Srčika razprave
To vprašanje zadene v samo srčiko razprave. Ali je smisel šolskega sistema zgolj treniranje kognitivnih veščin za mednarodne teste ali pa želimo ustvariti celostno razvite, samostojne in zadovoljne posameznike?
Finski pedagogi radi svojo filozofijo opišejo z ugotovitvijo, da je temeljni cilj njihovega izobraževanja vzgojiti srečnega odraslega človeka. To je popolnoma drugačna ambicija od produkcije popolnih reševalcev testnih pol.
Mimogrede, vsako posamezno nalogo, ki jo rešujejo dijaki, najprej neodvisno prevedejo iz dveh izvirnikov – angleškega in francoskega, je še pojasnila sogovornica. Tretji strokovnjak nato oba prevoda natančno uskladi in ustvari končno različico. »Pri tem imajo prevajalci s strani mednarodnega centra zelo stroga navodila, pri katerih izrazih morajo biti posebej pozorni, da preveč ne otežijo naloge za naše petnajstletnike ali pa je po drugi strani ne naredijo prelahke.«
Toda s tem postopka še zdaleč ni konec. V mednarodnem centru četrti recenzent znova prečeše slovenski prevod, sledijo meseci usklajevanj, nato pa gredo naloge na predraziskavo med približno tri tisoč slovenskih dijakov. Če se na terenu izkaže, da so naši mladostniki določeno nalogo reševali opazno slabše ali boljše od mednarodnega povprečja, se pod drobnogled znova vzame prevod in preveri morebitna jezikovna pristranskost. Če pa naloga odpove v več državah hkrati, jo izločijo iz glavnega preizkusa.
V glavnem zajemu podatkov je tokrat v Sloveniji sodelovalo 7366 dijakinj in dijakov, kar predstavlja izjemno velik in reprezentativen vzorec. Gre za petnajstletnike, pretežno dijake prvih letnikov srednjih šol. Da bi bila slika kar najbolj objektivna, metodologija ne izbira samo najbolj zahtevnih šol, pač pa vzorčijo natanko 35 dijakov na posamezen izobraževalni program znotraj vsake srednje šole v državi, od splošnih gimnazij do nižjih poklicnih šol. Kot poudarja Klaudija Šterman Ivančič, je to ključno, saj so razlike med posameznimi programi pri nas tradicionalno zelo velike.
Kljub vsem tem metodološkim zadržkom pa bi bilo neodgovorno zamahniti z roko in zadnje izsledke preprosto odpisati kot nepomembne. Zadnji podatki za Slovenijo streznijo. Čeprav je res, da je padec v osnovnih znanjih v zadnjem ciklu zaznati v skoraj vseh državah OECD, kar gre deloma pripisati tudi zaprtju šol med pandemijo, je bil padec pri nas v matematiki in naravoslovju še posebej izrazit. Bralna pismenost pa je bila podpovprečna že v predhodnih merjenjih. Negativni trend, ki ga na Pedagoškem inštitutu zaznavajo že vse od leta 2018, ni naključen, temveč, bi lahko rekli, opozorilo, da se nekaj krha.
PISA je kot zelo drag in tehnološko izpopolnjen termometer. Vsaj tak je bil moj občutek po pogovoru. Zanesljivo nam pove, da ima pacient vročino, ne more pa nam povedati, zakaj je zbolel, niti nam ne more predpisati zdravila. Namesto da vsaka tri leta zapademo v jalovo prerivanje med politiki in vsevprek obsojamo generacijo, ki je v resnici precej bolj sposobna, kot ji priznavamo, bi morali te podatke vzeti kot izhodišče za trezen razmislek. Vprašati se moramo, kakšno šolo si želimo, kakšne cilje si bomo postavili na nacionalni ravni in kako bomo našim otrokom omogočili, da razvijejo svoje potenciale, z zavedanjem, da noben mednarodni algoritem ne bo nikoli zmogel izmeriti celotne človeške osebnosti.
