Zapuščinske sodnice oziroma sodniki pravijo, da so postopki, pri katerih se dediči (večinoma) strinjajo glede tega, kaj je oporočitelj hotel, ali je njegova oporoka veljavna, ali je bil pri pisanju oporoke priseben, kaj vse spada v zapuščino ipd., v krepki manjšini.
Prevladujejo namreč tisti, ki vsaj v eni ali dveh stvareh niso povsem enotni, recimo, ali je bilo z zapustnikom, z njegovo oporoko ali z njegovimi dediči vse v najlepšem redu.
Toda kaj se zgodi, če se dediči nikakor ne morejo zediniti glede teh stvari? Če se skregajo na zapuščinski obravnavi?
Nič kaj dobrega, saj zakon določa, da se v tem primeru napotijo na pravdo ali pa na upravni postopek, kjer se lahko dedovanje zelo zavleče. Uveljavila se bodo namreč pravila pravdnega ali upravnega postopka, kar pomeni, da bo ena stranka navajala določena dejstva in predlagala dokaze, ki jih bo lahko druga prerekala. Pojavljali se bodo tudi priče in izvedenci in nasprotne stranke bodo lahko izpodbijale njihove ugotovitve.
Pravda lahko zapuščinski postopek podaljša za leto ali dve, včasih še za več časa.
Sodišče sicer prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.
Tako bo ravnalo sodišče, če so sporna naslednja dejstva: 1.) dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje, po zakonu; 2.) dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahteve preživelega zakonca in zapustnikovih potomcev, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, da se jim iz zapuščine izločijo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev vsakdanjih potreb; 3.) dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež; 4.) dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev ali utemeljenost razlogov za nevrednost; ter tudi 5.) dejstva o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini.
Če pa v zgornjih primerih ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku.
Če je med strankami spor o pravici do volila ali o kakšni drugi pravici iz zapuščine, napoti sodišče prav tako stranke na pravdo ali na upravni postopek, ne prekine pa zapuščinske obravnave.
Sodišče bo napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (denimo dediča, ki bo pavšalno trdil, da oporoka ni veljavna).
Če sodišče prekine postopek, bo določilo tudi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo oziroma upravni postopek. V primeru, če se bo nato stranka v določenem roku ravnala po sklepu sodišča, bo prekinitev postopka trajala toliko časa, dokler pravda oziroma upravni postopek ne bo pravnomočno končan.
Če pa se stranka v določenem roku ne bo ravnala po sklepu sodišča, se bo zapuščinska obravnava končala ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek.
