V zahtevnih zimskih razmerah in pod okriljem noči je ekipa Gorske reševalne službe (GRS) Mojstrana izvedla eno najtežjih intervencij v zadnjem času. Vodja intervencije Gregor Berce je v telefonskem intervjuju pojasnil, kako je potekalo reševanje dveh sicer izkušenih tujih alpinistov, ki sta obtičala v steni Triglava.
Iz opisa dogajanja je mogoče razbrati, da je šlo za eno najtežjih intervencij v zadnjem času. Zakaj je bila ta akcija tako izjemno zahtevna?
»Bila je res kar težka, zlasti zato, ker smo reševali v času noči oziroma v večernem času. Pomemben dejavnik so bile tudi zahtevne snežne in zimske razmere.«
Za nas laike, ki tega nismo nikoli počeli – kako je sploh videti nočni vzpon na tako težkem, strmem, zasneženem terenu?
»V prvi vrsti moraš teren zelo dobro poznati, kajti ponoči so razmere bistveno drugačne. Pristop smo začeli na klasičen način, po poti čez Prag do Triglavskih podov in nato do izstopa pri Slovenskem turncu. Od tam so se reševalci po vrvi spustili praktično do ponesrečencev, ki sta bila še 300 metrov nižje.«
Gibanje ponoči po ledu in snegu mora biti izjemno zahtevno. Na glavi imate le čelno svetilko, markacije pa so skrite.
»Tako je. Vse dostopne oziroma planinske poti so pokrite s snegom, markacije so zabrisane in na voljo imaš omejeno svetlobo pred seboj. Včasih z reševalci zaidemo s poti oziroma se gibljemo po brezpotju. Planinskih poti se praktično ne vidi tako kot v poletnem času, zato reševalci pobočja prečijo po občutku in se zanašajo na lastne izkušnje, da na varen način dosežejo želeno točko. Pri tem si pomagamo z derezami, cepinom in čelno svetilko, ki omogočajo varno premikanje v tem zahtevnem gorskem svetu.«
V kakšnem stanju sta bila alpinista, ko ste ju dosegli, in kako ste jima sploh lahko pomagali na tisti višini?
»Obtičala sta na polici, s katere ni šlo ne naprej ne nazaj. Ves čas smo bili z njima v stalnem stiku preko SMS-aplikacije. Bodrili smo ju, naj ostaneta na tisti polici, se nekako ogrevata in čim več migata. Ko so se reševalci spustili do njiju, so ju ’zafiksirali’ z vrvmi in pospremili na polico nižje. S te nižje lokacije ju je nato v jutranjem času varno pobral helikopter in vse skupaj odpeljal v dolino.«
O kakšnih razdaljah pri premikanju sploh govorimo?
»Laiku se morda 30 ali 50 metrov zdi malo, toda v gorskem svetu je to povsem druga zgodba. Premik s kakšne police na drugo je običajno zelo težek. Tam namreč vladajo specifične razmere, od predirajočega se snega do trdega snega. Predvsem pa je izredna strmina oziroma naklonina tista, ki še dodatno onemogoča varno gibanje.«
Če prav razumem, alpinista nista bila amaterja. Sta imela ustrezno opremo in znanje, ali sta preprosto zašla?
»Plezala sta Slovensko smer in v izstopnem delu malenkost zgrešila pravo polico. To se je zgodilo zaradi objektivnih razlogov, predvsem zaradi prihajajoče noči in slabe vidljivosti, zaradi česar sta zgrešila izstopno rampo in zašla na višjo, brezizhodno polico. Nista bila amaterja. Imela sta vso potrebno opremo in tudi znanje. Alpinisti se v stene podajajo z določenim predznanjem, je pa nato pri vstopnem ali vmesnem delu potrebna tudi dobra orientacija, da ne zaideš.«
Kot reševalec imate za seboj bržkone že precej akcij. Kako ta specifična nočna intervencija izstopa v vaši karieri?
»Rekel bi, da sem doslej doživel že več sto akcij. Tokrat je bilo v prvi vrsti vsekakor stresno, saj večerni čas, kot rečeno, prinaša določene omejitve. Gorski reševalci smo sicer navajeni gibanja v nedostopnih terenih in plezalnih smereh, vendar je pri tem potrebna velika previdnost zaradi varnosti samih reševalcev. Za učinkovito reševanje je ključnega pomena prav poznavanje terena ter dostopnih in izstopnih smeri.«
Koliko časa je celotna reševalna akcija tokrat trajala in kako velika ekipa je bila potrebna za takšen podvig?
»Vse skupaj je trajalo praktično od včeraj od pol enajste zvečer pa do danes do pol enih. Sam dostop je trajal kar nekaj časa, saj je treba vedeti, da je oprema v zimskem času težja in je treba s seboj vzeti tehnično opremo. Nahrbtniki so praktično težki 10 kilogramov ali več, čemer je primeren tudi čas dostopa. Z naše strani je sodelovalo 12 reševalcev, aktivirana pa je bila tudi dežurna ekipa z Brnika in helikopter Slovenske vojske.«
Za konec, bi morda delili še kakšen nasvet za tiste, ki se, kljub izkušnjam, v gorah znajdejo v podobno brezizhodnem položaju?
»Predvsem svetujem, da takoj pokličejo številko 112 in stopijo v stik z izkušeno osebo. Ta jim bo dala prave napotke o tem, ali je še varno sestopiti oziroma se gibati po tistem predelu. Če gre za poškodbe, je danes prek telefona mogoč tudi kontakt z zdravnikom, ki svetuje prve ukrepe za varno čakanje na tistem mestu do prihoda reševalcev.«
