Črevesne bakterije, ki so jih odkrili v prebavnem traktu vrhunskih maratoncev, bi lahko spremenile razumevanje človeške vzdržljivosti. Odkritje mikroskopske tovarne, ki med naporom reciklira presnovne odpadke v dodatno energijo, znanstvenikom odpira pot do novih probiotikov, hkrati pa v svetu profesionalnega športa vzbuja strah pred tako imenovanim fekalnim dopingom.
Po ugotovitvah strokovnjakov je mikrobiom elitnih tekačev po ekstremnem fizičnem naporu bogat s specifičnim rodom bakterij Veillonella. Študija raziskovalne skupine, ki jo je na harvardski univerzi vodil Jonathan Scheiman in je bila leta 2019 objavljena v ugledni znanstveni reviji Nature Medicine, dokazuje neposreden vpliv teh mikroorganizmov na telesno zmogljivost. Laboratorijske miši, v katere so presadili sev Veillonella atypica, izoliran iz vrhunskih športnikov, so na tekalni stezi zdržale 13 odstotkov dlje časa kot kontrolna skupina.
Biološki paradoks
Mehanizem delovanja bakterije je biološki paradoks. Veillonella se namreč hrani z mlečno kislino, ki je stranski produkt, ki nastaja ob pomanjkanju kisika v mišicah, in je v športni medicini dolgo veljala za znak mišične izčrpanosti. Bakterija jo učinkovito razgradi in pretvori v maščobno kislino. Ta se vrne v krvni obtok in telesu služi kot obnovljiv vir goriva za nadaljevanje napora. Raziskovalci so to potrdili z neposrednim vbrizgavanjem v črevesje miši, kar je izzvalo enak skok vzdržljivosti.
Znanstveniki so analizirali vzorce blata tekačev na bostonskem maratonu leta 2015 tako pred tekmo kot v tednu po njej, rezultate pa primerjali s kontrolno skupino sedečih posameznikov. Ugotovili so, da se je prisotnost omenjene bakterije po 42-kilometrski preizkušnji drastično povečala, medtem ko je bila pri neaktivnih skoraj neobstoječa.
Novejše analize mikrobioma pri profesionalnih kolesarjih in nogometaših razkrivajo zanimiv fenomen. Intenzivnejši ko je trenažni proces, manjša je mikrobna raznolikost v črevesju. Medtem ko v splošni medicini osiromašena črevesna flora običajno sproža alarme glede zdravja posameznika, se zdi mikrobiom elitnih športnikov kirurško optimiziran in specializiran izključno za ustvarjanje maksimalnega energetskega izkoristka.
Presaditev blata
To spoznanje je v športni srenji že sprožilo razprave o fekalnem dopingu. Praksa, pri kateri bi s presaditvijo blata mikrobiom vzdržljivejšega športnika prenesli v telo drugega tekmovalca z namenom izboljšanja rezultatov, predstavlja tudi nov izziv za regulatorje. Svetovna protidopinška agencija Wada in druge krovne organizacije že od leta 2019 opozarjajo na nevarnost tovrstnih mikrobioloških manipulacij. Klasični dopinški testi namreč temeljijo na iskanju prepovedanih sintetičnih molekul in so pri odkrivanju izposojenih naravnih bakterij popolnoma nemočni.
Strokovnjaki kljub vsemu opozarjajo, da sama prisotnost pravih bakterij iz povprečnega človeka še ne naredi olimpijskega zmagovalca. Črevesna flora vrhunskega športnika je kompleksen odraz dolgoletnega treninga, prilagojene prehrane in regeneracije. Biologi še ne morejo z gotovostjo potrditi, ali se tuje bakterije v prebavnem traktu neaktivnega prejemnika dolgoročno sploh obdržijo in kako dolgo traja njihov učinek v odsotnosti stalnega fizičnega stresa.
Da bi se izognili zdravstvenim tveganjem in nepredvidljivosti, ki spremljajo neposredne presaditve blata, se biotehnološka podjetja trenutno osredotočajo na izolacijo teh »dopinških« sevov in njihov razvoj v obliki standardiziranih probiotičnih kapsul.
Komercializacija dognanj, ki bi ponudila natančno odmerjeno in klinično sledljivo tableto, je že v teku. Takšen izdelek bi omogočal jasen nadzor nad morebitnimi zlorabami v športu, hkrati pa ponudil obetavno rešitev ne le za rekreativne tekače, temveč tudi za bolnike s sindromom kronične utrujenosti in drugimi presnovnimi motnjami. Končno potrditev učinkovitosti tovrstnih kapsul zunaj nadzorovanega laboratorijskega okolja bodo morale podati obsežne klinične študije, ki so trenutno še v povojih.
