Prehod na zeleno energijo in napetosti v svetu močno dražijo ogrevanje na zemeljski plin, zato se mnogi odločajo za alternative. V skladu z direktivami Evropske unije, ki tudi sicer predvidevajo popolno opustitev fosilnih goriv za ogrevanje domov do leta 2040, se tudi v Sloveniji začenja neizogibna in tudi precej zahtevna energetska tranzicija.
Za mnoga slovenska gospodinjstva, predvsem v urbanih središčih, kjer je plin desetletja veljal za ugoden in zanesljiv vir ogrevanja, to pomeni pospešeno iskanje novih, stroškovno učinkovitih alternativ.
Novogradnje so že danes podvržene strogim standardom stavb, največji izziv pa ostaja menjava dotrajanih atmosferskih in kondenzacijskih plinskih kotlov v obstoječih večstanovanjskih ter starejših individualnih hišah.
Evropska unija načrtuje do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2024 pa tudi teži k brezemisijskemu stavbnemu fondu do sredine stoletja.
Ob višjih okoljskih dajatvah in nestabilnosti na energetskih trgih, ki so jo sprožili konflikti v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, zemeljski plin pospešeno izgublja status poceni energenta za vsakodnevne potrebe.
Slovenski energetski svetovalci kot dolgoročno najbolj vzdržno rešitev izpostavljajo toplotne črpalke, v gosteje poseljenih območjih pa priklop na sisteme daljinskega ogrevanja.
Večja toplotna moč
Po ocenah stroke toplotne črpalke ponujajo do štirikrat večjo toplotno moč za enak denarni vložek v primerjavi s klasičnimi sistemi, kar lahko prinese do 70-odstotne prihranke pri stroških ogrevanja. Naprave ne potrebujejo dimnika ali prostora za hrambo energenta, ob ogrevanju pa omogočajo tudi pripravo tople sanitarne vode in poletno hlajenje prostorov. Njihova življenjska doba je ocenjena na 25 let.
Glavna ovira za hitrejši prehod ostaja visoka začetna naložba. Na slovenskem trgu se cene toplotnih črpalk gibljejo med 5000 in 15.000 evri, odvisno od tehnologije (zrak-voda so najcenejša opcija, sistemi zemlja-voda ali voda-voda pa najdražji) in zmogljivosti naprave. Te zneske lahko potrošniki precej znižajo s pomočjo nepovratnih finančnih spodbud.
Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da vgradnja ni smiselna v energetsko izjemno potratnih stavbah z dotrajano izolacijo, ne glede na vrsto ogrevanja. Prav tako je montaža pogosto tehnično in prostorsko zahtevnejša v manjših stanovanjih.
Moderne električne alternative
Kot cenovno dostopnejša alternativa ob zamenjavi plinskega ogrevanja se ponujajo moderni električni bojlerji. Začetni strošek je nizek, saj standardne kopalniške enote stanejo od 150 do 300 evrov, naprednejši, energetsko učinkoviti modeli pa dosežejo kakšnih 600 evrov. Slabost te rešitve se skriva v obratovalnih stroških.
Tretja možnost, ki pridobiva na veljavi, so infrardeči paneli. Pritrjeni na strop ali stene delujejo z ogrevanjem površin v prostoru namesto neposrednega segrevanja zraka. Paneli so estetski, ogrejejo hitro in ne zahtevajo namestitve cevovodov. Cena posameznega panela se na slovenskem trgu giblje od 200 do 600 evrov, odvisno od moči. Njihova glavna pomanjkljivost pa je, da ne rešujejo problematike tople sanitarne vode, za učinkovito delovanje pa zahtevajo nadpovprečno dobro izolirane prostore.
Trg ponuja tudi tako imenovane hibridne sisteme, ki združujejo plinski kotel in toplotno črpalko. Čeprav veljajo za solidno prehodno rešitev v starejših stavbah, so tehnično kompleksni za vgradnjo in ohranjajo odvisnost uporabnika od zemeljskega plina.
Hibridni sistemi zahtevajo tudi visoko začetno investicijo, katere cena se večinoma giblje med 6000 in 10.000 evri.
