Moja Tina, moja Beti, moja Nika in moja Greta in še tisoče mojih, naših punc so tiste, ki si zaslužijo, da so v naslovih svetovnih člankov in v središčih naših življenj. Donaldi naj se pa vrnejo, od koder so prišli, za svoje planke in plote, pospremljeni z nacionalno gardo, ki naj vsakih pet sekund v zrak izstreli mogočne rafale iz svojih brzostrelk, solzivcev in minometov, da bo globalna poraba orožja pravšnja, da bodo vanje lahko zmetali svoje milijončke, ostali pa bomo imeli mir, kajti vsi ostali si želimo točno to, mir, in ne bomo šli na vaše limanice, Donaldki, tički, ne; ne bomo vas dali v naslove svojih življenj.
»To bi morali biti moji ljudje!« je po navadi začela vzdihovati mama. Ata je bil ravno dovolj flegma, da je mamino javkanje ob večernih poročilih spremljal s tihim anarhističnim smehom. »Kaj se režiš, povej mi, kaj je tu smešnega?!« je razkačeno tulila mama, medtem ko sem se jaz, otrok, zahvaljevala škratom in vilam, ki so naredili, da sem bila majhna in brezskrbna in po možnosti nikoli dovolj stara in prekleta, da bi na televiziji gledala ljudi, ki bi jih osebno poznala, svoje vrstnice, sošolke ali znance, za katere sem iz ponavljajočih se pričevanj svoje mame zelo zgodaj doumela: »Najhuje je, da jih osebno poznam, točno vem, kaj imajo za bregom, v žlici vode bi jih lahko utopila.«
