Pisalo se je leto 1998.
Z ženo sva bila ravno v Pulju. Sosed Srečko naju je povabil na svojo barko na tralala kozarčkov, kar se je nenadoma oglasila himna Evrovizije.
»Ehej,« se je počil po čelu Srečko, »danes bo nastopil Vili Resnik.«
Potem smo ugotovili, da smo pravzaprav v tujini, torej lahko glasujemo za slovenskega pevca, česar ljubi Slovenčki doma ne smejo. In smo nekaj malega tipkali po telefonih. Koliko je Vili dobil glasov Hrvaške, se ne spomnim, vsekakor pa smo bili mi med njimi. Živeli!
No, Resnik je dosegel v finalu sanjsko 18. mesto, pesmica pa se je imenovala Naj bogovi slišijo. Nekaj teh bogov ga je. Seveda, če je pa zanj glasovala tudi začasna puljska »slovenska diaspora« …
Zanimiva in malce čudna beseda. Nastala je v grškem prevodu Biblije. Še do devetdesetih let 20. stoletja smo ob tem pojmu največkrat pomislili zgolj na judovsko diasporo, od tega časa dalje pa se je začel uporabljati za poimenovanje dejansko vsake skupine migrantov. (Mimogrede: judovska »diaspora« se je letos na Evroviziji zgodila prek čudnega spletnega glasovanja.)
Zato je malce razočaran Klemen Slakonja zadnjič upravičeno potarnal, da so slovenski predstavniki prikrajšani, ker je »slovenska diaspora« bistveno manjša od drugih.
-
To o naši diaspori smo pri Nedeljskem dnevniku čutili že pred davnimi leti. Takrat je bil naš tednik svetovni rekorder po nakladi glede na število prebivalcev, ki govorijo isti jezik. Kaj bi šele bilo, če bi nas brala tudi naša »diaspora« v drugih državah po Evropi. Ko smo bili nekoč na obisku pri kolegih v Zagrebu, so nas sicer občudovali (250.000 prodanih izvodov Nedeljca takrat res ni bil mačji kašelj), mi pa smo začudeni poslušali njihove številke. Družinsko revijo Arena so tiskali v veliki nakladi, še več pa izdajo, ki je bila namenjena Hrvatom v Nemčiji in Avstriji. Ja, tako je bilo. Mi smo v omenjeni državi pošiljali precej simbolično število izvodov!
Pa imamo Slovencev kar veliko zunaj naših meja. Samo v Nemčiji okoli 50.000.
Ohoj, če bi nekaj teh »tisočev« naročilo Nedeljca (ali katerega od drugih slovenskih časnikov oziroma revij). Pa jih ne.
Zakaj ne? Na obisku pri sorodnikih v Stuttgartu sem jih malo podregnil, češ, zakaj pa vendar ne berejo slovenskega tiska.
»Ah,« so rekli, »to je pa za nas predrago!«
Očitno je »predrago« tudi glasovanje za naše predstavnike na Evroviziji.
-
Eno izjemo pa smo v naši časopisni hiši pred desetletji le imeli. Prek luže je frčalo vsak teden po nekaj tisoč Nedeljcev. Veliko v Cleveland pa tudi v Kanado. Ponekod so se tamkajšnji rojaki znašli: na pot so odleteli paketi tednika, v Ameriki pa so nato izvode razpošiljali preko lokalne pošte, kar je zadevo precej pocenilo.
Nekoč so v Torontu Nedeljskega celo razprodali. Zaradi možakarja, ki ga je Jože Vidic, pisatelj, kronist dogajanj med NOB, razkrinkal v našem podlistku. V tem mestu je namreč »ugleden meščan« prebival pod lažnim imenom, zato je pokupil vse izvode našega tednika, da njegovi rojaki ne bi izvedeli, kaj je počel med vojno.
Ah, kakšni časi!
Na našo »diasporo« lahko torej naši pevci in mediji (z izjemo radia) kar pozabijo.
Pardon. Zdaj imamo neko novo vrsto migrantov. Takoj ko je pri nas kakšen cirkus, nesebično prileti iz Bruslja naša nova »diaspora«. Še posebej rad si naroči letalsko vozovnico Branko Grims, da lahko razkači malo inteligentnejše občinstvo.
V tem pa je morda vsaj ena pozitivna reč. Pred volitvami našega Branka šef Janez ponavadi umakne z zaslonov, ker dobro ve, kako živci slovenskih volilcev reagirajo nanj.
Če se sme Grims zdaj toliko prikazovati po medijih, je do volitev torej še kar daleč …
