Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije je ob svetovnem dnevu krvnega raka in 30-letnici delovanja društva na Gallusovem nabrežju pripravilo razstavo Zgodbe bolnikov. Med njimi je zapisana tudi osebna izpoved Alenke Rak, nekdanje bolnice, danes prostovoljke v programu Bolnik bolniku. Kot je bilo povedano na nedavnem srečanju članov, v društvo verjamejo, da je dober odnos med bolnikom in zdravnikom temelj uspešnega zdravljenja. Ko so prisotni zaupanje, spoštovanje in odprta komunikacija, se bolnik počuti slišanega, varnega in bolj vključenega v proces zdravljenja. »Zdravniki, ki si vzamejo čas in gradijo odnos, pomembno prispevajo h kakovosti življenja bolnikov – tudi po zaključenem zdravljenju,« je povedala predsednica društva Jožica Filipčič in poudarila tudi pomembno vlogo prostovoljcev ter dodala, da ima društvo pri tem že 30 let pomembno vlogo, saj »izobražujemo, povezujemo in spodbujamo člane k aktivni vlogi«.
Po preiskavi krvi napotitev na urgenco
In v tej vlogi je že nekaj desetletij aktivna tudi Alenka Rak, ki je za krvnim rakom zbolela pri tridesetih letih. »Bila sem mlada, mama mladoletne hčerke, skrbela sem za nepokretnega očeta in staro mamo. Moji prvi simptomi so bili podobni prehladu – vnetje grla, oči, sinusi. Bila sem izčrpana, nenehno utrujena. Doma sem si pomagala z zdravili, ker sem bila prepričana, da gre le za običajne viroze. A ko sem šla poleti z visoko vročino na morje, so se začeli hujši simptomi – močne bolečine v predelu želodca.« Obisk zdravnika je pokazal, da gre za nekaj resnejšega. Po preiskavi krvi je sledila takojšnja napotitev na urgenco v Ljubljano, kjer je izvedela, da ima levkemijo.
»Bila sem sama, s partnerjem sem se pred kratkim razšla, hčerka je bila stara 13 let. V nekaj dneh sem začela intenzivno kemoterapijo. Na hematološki kliniki sem bila pogosto sama v sobi, izolirana. Tam se je prvič oglasil moj zdravnik, primarij Jože Pretnar, kar mi je ogromno pomenilo. Bil je zdravnik, terapevt in opora v enem. Tudi osebje je bilo izjemno sočutno. Ko si nemočen in ranljiv, največ šteje toplina človeka.« Primarij je bil tudi tisti, ki ji je predlagal, da se včlani v društvo, katerega član je bil tudi sam. »Povezala sem se z Majdo Slapar, ki mi je v času zdravljenja dajala ogromno podpore. Po okrevanju sem se pridružila programu Bolnik bolniku, v katerem izkušeni prostovoljci ponujamo psihološko podporo bolnikom v bolnišnicah,« pove in pripomni, da je v društvu sprva delovala kot članica, zdaj je tudi izvajalka programa.«
Prinaša pogovor, razumevanje, realnost
Zaradi lastne izkušnje, iz katere je izšla kot zmagovalka, lahko bolnikom, ki vstopajo na pot zdravljena, po kateri je tudi sama nekoč hodila, pove stvari iz prakse, iz izkušenj. »Vem, kako smrdi bolnišnična hrana, kako te izčrpajo terapije, kako izgubiš apetit. Vem, kaj pomeni domača skodelica kave, kaj pomeni vonj po domačem jabolčnem zavitku. In predvsem – vem, kako se počutiš, ko si sam.« Tudi zato jim lahko Alenka Rak v bolnišnično sobo prinaša pogovor, razumevanje, realnost. »Ne olepšujemo, ampak tudi ne odvzemamo upanja. Največ šteje, ko jim lahko pokažem fotografijo iz tistega časa – brez las, s sivim obrazom. Takrat spoznajo, da sem res šla skozi to.«
Prostovoljci društva program Bolnik bolniku izvajajo vsak četrtek na hematološki kliniki v Ljubljani, pa tudi drugod po Sloveniji. »Na začetku nas osebje ni vedno najbolje sprejemalo, danes pa nas v večini že prepoznajo kot pomoč. Ne dajemo medicinskih nasvetov, ampak prinašamo človeški stik – tisto, kar zdravnik ali sestra pogosto nimata časa podati. In včasih zadošča le pogovor, solza, nasmeh.«
Zdravljenje je pri Alenki Rak trajalo dve leti, imela je tudi presaditev matičnih celic. In danes je zdrava. »Rada rečem, da sem 'polnoletna' v zdravju – od zdravljenja je minilo že več kot 18 let. Vmes sem dočakala, da je moja hčerka odrasla, se poročila, dobila službo in zdaj imam tudi vnukinjo. Drugega vnuka pričakujemo čez dober mesec. Vse, kar sem si zadala, sem dosegla. Vse, kar imam zdaj, pa mi je bilo podarjeno.« Zaradi vseh teh zmag lahko z odprtim srcem svetuje: »Ne pozabite ceniti zdravja, dokler ga imate. Ko si bolan, si želiš le enega – da bi bil zdrav. Ne iščite popolnosti v materialnem. Bodite dobri, bodite hvaležni. In ne želite drugim tistega, česar ne bi želeli sebi. Življenje te nauči, da zrasteš iz bolečine, čeprav velikokrat znova padeš. Ampak – greš naprej.«
Ta izpoved Alenke Rak ni le zgodba o boju z boleznijo, temveč zgodba o moči, sočutju in človeškosti. Dokazuje, da zdravnik ni le diagnostik, ampak pogosto prvi in najmočnejši zaveznik bolnika. In da tudi tisti, ki so šli skozi temo, lahko drugim postanejo svetloba.
