Aljoša Žorga, rojen 25. februarja 1947 v Ljubljani, je eden od treh slovenskih košarkarjev (poleg Iva Daneua in Petra Vilfana), ki se lahko pohvalijo z naslovom svetovnega prvaka. To mu je uspelo leta 1970 v dvorani Tivoli, v bližini katere je tudi živel in vzljubil košarko, ki ji je nazadnje dal prednost pred igranjem klavirja in klarineta. »Ker sem zrasel do dveh metrov, kar je bila tedaj precej večja redkost kot zdaj, odločitev sploh ni bila težka, čeprav mi je malo žal, da sem ukvarjanje z glasbo popolnoma opustil,« je povedal na nedavni predstavitvi svoje avtobiografije, kar je v Tivoli znova privabilo številne njegove vrstnike in prijatelje.
Knjiga o košarki in družini
Žorga, ki je za jugoslovansko reprezentanco odigral 80 tekem, je osvojil tudi srebrni medalji na olimpijskih igrah leta 1968 in na evropskem prvenstvu leta 1971, pozneje pa bil sprejet v hram slovenskih športnih junakov. Za pisanje knjige se je odločil ne le zaradi opisovanja svoje športne kariere, ampak tudi siceršnjega zanimivega življenja zunaj igrišč in pestre zgodovine prednikov. »Stricu sem obljubil, da bom nekoč raziskal naše družinsko deblo še dlje v preteklost, kot je uspelo njemu. Ob pomoči knjižnic ljubljanske nadškofije sem prišel vse do leta 1600,« je ponosen novopečeni pisatelj, čigar predniki so bili po materini strani predvsem glasbeniki in po očetovi delavski revolucionarji, še dlje nazaj pa čolnarji na Ljubljanici, ki je bila do zgraditve železnice pomembna prometna pot med Trstom in Ljubljano.
Tudi v knjigi je največ govora seveda o košarki, ki je najbolj zaznamovala življenje 78-letnega Ljubljančana. »Najlepši spomini me vežejo predvsem na čas uveljavljanja še kot mladinca v Olimpiji in kot kapetana mladinske reprezentance, s katero smo bili drugi na evropskem prvenstvu. Z Olimpijo smo se ob mojih začetkih prvič uvrstili na zaključni turnir četverice, glavna igralca sta bila Ivo Daneu in Borut Bassin, sam pa sem začel redno dajati po 20 točk. Če kot visok in suh fant dosežeš uspeh, ti zraste samozavest in si rečeš, da nekaj pa znaš narediti. Takrat smo dvometraši zelo štrleli ven in po zaslugi košarke sem lahko hodil bolj zravnano. Prepoznavnost je bila zaradi priljubljenosti te športne igre kar velika, čeprav ni bilo take medijske pokritosti, kot je dandanes,« se spominja Žorga, ki še vedno rad spremlja košarko, zaradi Luke Dončića in Nikole Jokića tudi ligo NBA.
Drugačni časi
»Zelo mi je všeč, da so evropski košarkarji dosegli raven NBA in so enakovredni Američanom, tudi če nimajo takšnih fizičnih zmogljivosti. Se je pa slog igranja res zelo spremenil. Trojke se mečejo na veliko, v mojih časih bi nahrulili in takoj zamenjali igralca, ki bi vrgel na koš s tako velike razdalje in zgrešil. Skrbi pa me premajhna minutaža mladih upov v našem najboljšem klubu, saj peterko prepogosto sestavljajo sami tujci. Kako bomo potem imeli kakovostno reprezentanco? Luka vsega ne bo mogel narediti sam. Žal pa si mladi igralci niti tedaj, ko dobijo priložnost, ne upajo pogledati proti košu in kaj narediti z žogo, ampak jo takoj oddajo. Manjka jim več samozavesti. Sicer pa opažam še eno bistveno spremembo v današnji košarki. Vsi košarkarji so precej večji kot nekoč, očitno se pozna, da mladi zdaj jedo več hrane in hitreje rastejo,« ugotavlja mož, ki ga je družinska zgodovina spremljala tudi na sprejemu po osvojenem naslovu svetovnih prvakov.
Tedaj je bil med košarkarji edini, ki mu Tito ni segel v roko, temveč mu je izročil le darilo, potem ko so ga varnostniki povprašali, ali je v sorodu z Jakobom Žorgo. Njegov stric je bil namreč skupaj z Aljoševim očetom med ustanovitelji slovenske socialistične partije, Josip Broz pa ga je pred drugo svetovno vojno ob Jakobovem odhodu v zapor, pred tem pa resnem sporu, nasledil pri vodenju jugoslovanskih komunistov. Stare zamere očitno še niso bile pokopane, domneva Žorga, ki je po košarkarski karieri končal ekonomsko fakulteto in postal direktor Maximarketa, pozneje pa lastnik ene prvih zasebnih trgovin s tekstilom v Ljubljani. »Vodenje tako velikega podjetja, kot je bil Maximarket, v obdobju samoupravljanja ni bilo prav lahko, saj je bil takratni sistem precej zapleten in neučinkovit. A vodo smo imeli brezhibno,« se je te dni pošalil Žorga, ki je v knjigi precej strani namenil številnim sodobnikom, ki so posebej vplivali nanj ali pa pomembno prispevali k razvoju košarke pri nas. Posebno mesto ima Krešimir Čosić, ki je bil iznajdljiv tudi zunaj igrišč in je na gostovanju po ZDA iznašel metodo, kako z uporabo dolgih rok in skoraj meter dolge slamice brezplačno uživati v kokakoli iz avtomata.
