Lipa, mogočno drevo s srčastimi listi, ni le ikonični simbol slovenstva – pogosto je zasajena v središčih vasi kot nema priča družabnega življenja – temveč je tudi rastlina z globokimi koreninami v ljudskem zdravilstvu. A njena zgodba je kompleksnejša, polna botaničnih presenečenj in znanstvenih vprašanj, kot poudarja prof. dr. Samo Kreft, ki je po 30 letih poučevanja in raziskovanja na Fakulteti za farmacijo svojo pot usmeril v projekte, posvečene zdravi prehrani in sodobni fitoterapiji. Lipa, ki jo je Kneippovo društvo razglasilo celo za rastlino leta 2025, skriva več, kot razkriva njen blagodejni čaj, smo lahko slišali na Festivalu zelišč, ki je letos potekal v Arboretumu Volčji Potok.
Večina lipo povezuje predvsem s pomirjujočim učinkom njenega čaja, ki se tradicionalno uporablja pri blaženju psihičnega stresa in težavah z nespečnostjo. Dr. Kreft pojasnjuje, da ta učinek sicer ni tako izrazit kot pri baldrijanu, a lipa lahko uspešno dopolni čajne mešanice z drugimi pomirjevalnimi zelišči, kot so hmelj, sivka, melisa ali pasijonka. Druga pogosta uporaba je povezana s prehladnimi obolenji, kjer pridejo do izraza njene naravne sluzi.
Iz družine slezenovk
Tu pa naletimo na prvo botanično presenečenje: lipa ne spada med drevesa, kot sta hrast ali bukev, temveč v družino slezenovk (Malvaceae). Njeni najbližji sorodniki so torej slez, slezenovec in celo hibiskus. Prav ta sorodnost pojasni prisotnost sluzi, podobnih tistim v koreninah sleza. Te sluzi v lipovem čaju obložijo razdraženo sluznico žrela, s čimer zmanjšajo draženje in siljenje na kašelj ter pospešijo njeno obnovo.
V Sloveniji najdemo dve avtohtoni vrsti: lipo (Tilia platyphyllos) in lipovca (Tilia cordata). Imeni, kot poudarja dr. Kreft, sta ljudski in nimata biološke osnove v spolu rastline – obe sta samostojni vrsti z dvospolnimi cvetovi. »Včasih slišim, da kdo reče: lipovca pa ne bomo sadili, saj ne cveti,« pravi dr. Kreft, »a to seveda ne drži, obe vrsti cvetita.«
Ključna razlika je v številu cvetov v socvetju: lipa jih ima običajno le do tri, lipovec pa znatno več. Prepoznamo ju lahko tudi po barvi dlačic v kotih listnih žil na spodnji strani listov – pri lipi so belkaste, pri lipovcu pa rjavkaste. Posebnost cvetov lipe je tudi značilen ovršni list, nekakšno »listje« pod socvetjem, po katerem jo zlahka ločimo od drugih dreves.
Učinek potenja
Poleg pomirjanja in blaženja kašlja se lipovemu čaju tradicionalno pripisuje tudi diaforetični učinek – spodbujanje potenja. Vendar dr. Kreft opozarja, da ta učinek ni bil nikoli znanstveno potrjen z meritvami. Še več, postavlja se vprašanje, ali je takšno pospeševanje potenja sploh koristno. Potenje je naravni telesni odziv za uravnavanje temperature; telo samo oceni, kdaj in koliko potenja potrebuje. Prav tako je povišana telesna temperatura ob prehladu obrambni mehanizem. »Zakaj bi z lipo dodatno vplivali na ta naravni proces?« se sprašuje dr. Kreft. Ljudska modrost pravi, da se s potenjem izločajo toksini, a tudi to prepričanje nima trdne znanstvene podlage. Ne glede na te dvome pa čaj ostaja prevladujoč način uporabe lipovih cvetov.
Od lista do lesa
Lipa ponuja veliko več kot le cvetove. Mladi listi so užitni in presenetljivo ne postanejo prehitro trdi ali grenki. Lahko jih uporabimo surove v solati, kot okras na krožniku, ki ga lahko tudi pojemo, ali celo na hitro pokuhane. To jo uvršča med redka drevesa z užitnimi listi skozi daljše obdobje.
Iz semen, ki se razvijejo po cvetenju, je mogoče pridobiti olje. Vsebnost olja je relativno nizka, okoli 10-odstotna, zato je stiskanje zahtevno in izkoristek majhen, kar ga dela manj primernega za prehrano. Vseeno je zaradi svoje sestave, ki vključuje tudi nekatere redkejše maščobne kisline, zanimivo za kozmetično industrijo. Na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani trenutno potekajo fitokemijske raziskave tega olja.
Nenazadnje je tu še les. Lipov les je znan po svoji mehkobi in je izjemno primeren za rezbarjenje – od tod izvira znana fraza »stati kot lipov bog«, saj so bili kipci svetnikov v cerkvah pogosto izrezljani prav iz lipovine. Uporablja se tudi v mizarstvu in kot kurjava. Celo oglje, pridobljeno iz lipovega lesa, je cenjeno zaradi svoje fine poroznosti, ki mu daje veliko aktivne površine, uporabne v terapevtske namene, podobno kot pri aktivnem medicinskem oglju.
Znanost dohiteva tradicijo?
Kljub tej večtisočletni in raznoliki uporabi, tako v zdravilstvu kot pri pripravi osvežilnih napitkov, je lipa presenetljivo slabo znanstveno raziskana. Opravljenih je bilo precej fitokemijskih analiz, ki so potrdile prisotnost že omenjenih sluzi, eteričnih olj (ki dajejo lipi značilen vonj, zaznaven že od daleč) in različnih fenolnih spojin, ki imajo lahko protivnetne učinke. Nekaj je bilo tudi farmakoloških, laboratorijskih raziskav. Ena takšnih, izvedena tudi na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, je pokazala, da izvlečki lipovih cvetov zavirajo encim, imenovan pankreasna lipaza, ki v črevesju razgrajuje maščobe. Teoretično bi to lahko pomenilo manjšo absorpcijo maščob iz hrane, a gre za zdaj le za laboratorijske ugotovitve.
Kliničnih študij, ki bi sistematično preverjale učinkovitost in varnost pri ljudeh, pa praktično ni. Prav zaradi tega pomanjkanja podatkov Evropska agencija za zdravila (EMA) uporabe lipe v zdravilne namene ne svetuje posebej občutljivim skupinam, kot so otroci, mlajši od 12 let, nosečnice in doječe matere. Pomembno je razumeti, poudarja dr. Kreft, da EMA uporabe ne odsvetuje zaradi znanih tveganj, temveč zaradi odsotnosti trdnih dokazov o varnosti za te skupine ljudi. To seveda ne velja za uporabo lipe kot osvežilne pijače.
»Lipa je rastlina z izjemno bogato tradicijo, ki si vsekakor zasluži bolj podrobne raziskave,« zaključi dr. Kreft. Njeno pravo vrednost bomo morda spoznali šele, ko bo znanost uspela potrditi ali ovreči stoletne ljudske izkušnje in odkriti nove potenciale tega vsestranskega drevesa. Do takrat pa lipa ostaja zvesta spremljevalka, cenjena zaradi svoje zgodovine, simbolike in blagodejnih učinkov, ki jih pozna ljudska modrost.
