Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo napisali že prejšnjič, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
Objavljamo enega od literarnih prispevkov z našega natečaja Zgodba Nedeljskega, ki je med bralkami in bralci našega tednika doživel izjemen odmev. Tokratno zgodbo je napisala bralka Judita Reichenberg.
***
Kako je zbledel rdeči pulover
Avtorica: Judita Reichenberg
Ob trkanju na vrata se je zdrznila. Nikogar ni pričakovala. Najverjetneje je lastnica, je nejevoljno pomislila. Po krajšem obotavljanju je vstala od pisalne mize. Znova je potrkalo. Tokrat močneje.
»Franci! Kaj pa ti tukaj?« se je začudena zastrmela v fanta, ki se je široko smejal.
»Presenetiti sem te hotel. Vidim, da mi je uspelo,« jo je z razprtimi rokami vabil v objem. Približala se mu je. Čez njegovo ramo je v temačnem hodniku zagledala strogi obraz lastnice. Obiski niso bili dovoljeni. Roke so ji omahnile ob telo.
»Pred hišo me počakaj. Samo oblečem se,« mu je tiho rekla. V naglici je iskala tisti rdeči pulover, ki mu je bil všeč. Kam za vraga se je skril, je pomislila, ko je metala stvari iz predala. Hiter pogled v ogledalu ji je razkril, da je rdečica tudi na njenih licih.
Čakal jo je na ulici. Stekla je k njemu. Končno sta se lahko objela. Z roko v roki sta se odpravila proti središču mesta. V kratkih stavkih sta poskušala čim hitreje premostiti razdaljo dveh dolgih mesecev od njunega zadnjega srečanja. Pogrešal jo je. Razumel je, da je študij zahteven, pa vendar. Je spoznala drugega fanta? Ne, nikogar zanimivega ni srečala. Nima časa. Sporočila mu je, da pride domov za praznike. Ni mogel čakati.
Nenadoma je Franci ustavil korak. Potegnil jo je k sebi in jo poljubil. Po njenem telesu se je razlilo vznemirjenje. Hitro se je odmaknila in se ozrla okoli sebe. Stala sta sredi pločnika, skoraj tik pred vhodom v restavracijo. Mimoidoči so se jima z mrkimi pogledi umikali.
»Greva na večerjo?« ga je spogledljivo vprašala. V njegovih očeh je zaznala odobravanje.
Pri mizi ob oknu sta se dolgo gledala v oči in sproščeno klepetala. Nenadoma je začutila, kako poskuša Franci pod mizo preplesti svoje noge z njenimi. V dotiku je zaznala poželenje, ki ji je vzbudilo odpor. Nelagodno se je presedla in noge umaknila pod stol. Na njegov vprašujoči pogled se je odzvala z nasmehom. Trenutek napetosti se je razblinil.
»Rad bi šel čez Tromostovje,« ji je rekel in si oblačil plašč. Preden mu je odgovorila, je pogledala na uro in otrpnila. Pol devetih je bilo. Ob osmih lastnica zaklepa hišo. Nikoli ji ni dala ključa. Ko je enkrat samkrat malo zamudila, jo je po dolgem zvonjenju komaj priklicala. Obljubiti ji je morala, da se ne bo ponovilo nikoli več.
»Seveda, greva čez Tromostovje. Lahko greva tudi na Nebotičnik ali v Tivoli, kamor želiš. Po osmi uri tako ali tako ne morem več v hišo,« je pojasnila s cinizmom v glasu.
»To je absurdno. Saj si vendar odrasla,« jo je Franci začudeno gledal. Potem pa so se mu zasvetile oči. »Nisem se nameraval vrniti danes. Želel sem si dolgega večera s tabo in jutri še kakšnega potepa, če bi bila pri volji. Rezerviral sem si sobo v hotelu. Kaj praviš?«
Preplavilo jo je olajšanje, pa tudi strah. Izognila se bo zoprni babnici, toda s Francijem še nista šla dlje od strastnih poljubov. On si jo je želel, ona se je obotavljala. Všeč ji je bila njegova od plavanja lepo oblikovana postava. Toda njegova inženirska pamet brez domišljije je ni vznemirjala. Ob misli na hotelsko sobo jo je prevzela tesnoba. Saj si velika punca, se boš že znašla, se je tiho spodbujala.
»Prav, greva v hotel. Po Ljubljani se lahko jutri potepava,« mu je kar se da brezbrižno odgovorila.
Ko je v hotelski sobi zagledala zakonsko posteljo z eno samo odejo, ji je v prsih začelo razbijati. Podvomila je o pravilnosti svoje odločitve. Obotavljaje se je slekla plašč in sedla na stol. »Rada bi ležala na tej strani, ob vratih, če ti je prav,« je poskušala prikriti svoj strah. Franci ji je z nasmeškom prikimal, medtem ko se je samozavestno slačil. V spodnjicah je zlezel v posteljo in jo zvedavo opazoval. Ona si je čez glavo počasi potegnila rdeči pulover in ga zložila na stol. Majico bo obdržala, se je odločila. Francijeve oči so pozorno spremljale vsak njen gib.
»Pridi, v postelji je topleje,« jo je vabil in odgrnil odejo. Legla je zraven njega, togo, na hrbet in poskušala ohraniti razdaljo med telesi. Franci se je obrnil proti njej, pokrčil komolec in si z roko podprl glavo. Z drugo roko jo je začel nežno božati po obrazu in mrmrati nekaj o tem, kako je lepa. Previdno se mu je nasmehnila, misleč, da je razumel njeno zadržanost. Toda njen nasmeh ga je spodbudil. Začel jo je silovito poljubljati. Njegov jezik je bil povsod. Na njenih ustih, vratu, ušesih. Z obema rokama jo je držal za glavo. Koleno je prekobalil čez njen trebuh in jo ukleščil. Začutila je njegovo erekcijo. Njen odpor se je spremenil v gnus. Poskušala se mu je izviti. Izmikala je svoja usta. Odrivala ga je z rokami, tolkla po hrbtu in vpila: »Nehaj! Nočem! Pusti me na miru!«
Franci je globoko sopel in se za hip odmaknil. Nato pa se je s celim telesom prevalil nanjo. Z eno roko jo je zgrabil za zapestja in ji obe roki dvignil nad glavo. Z drugo roko ji je poskušal razpreti tesno stisnjena bedra. Krčevito se ga je otepala in kričala: »Kreten pokvarjeni, nehaj!« Kakor da bi ga njen odpor še bolj podžgal, je Franci silovito potisnil svoje koleno med njene noge in zahropel: »Priznaj, točno tega si želiš.«
Medtem ko je sopla od utrujenosti in gneva, se ji je nenadoma utrnila povsem nova ideja. Popolnoma je umirila svoje telo in obležala kakor v predaji. Franci se je presenečeno zdrznil. Spustil je njena zapestja, umaknil svoje koleno in se počasi sklonil nadnjo. Ko je bil dovolj blizu, je zbrala vso slino v ustih in ga pljunila naravnost v obraz.
Franci je onemel. Ona pa je v hipu skočila iz postelje. Zaničljivo ga je pogledala in se začela oblačiti. Z odporom si je nadela rdeči pulover. Ob odprtih vratih se je še zadnjič ozrla proti postelji: »Zbogom, prasec!«
