Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
Tokrat je na vrsti zgodba, ki jo je napisal bralec Bojan Foršček.
***
Nedeljsko kosilo gospoda Dragomirja Kozoprska
Gospod Dragomir Kozoprsk je živel popolnoma sam v svojem majhnem in skromnem, vendar za samca kar skrbno in lično urejenem stanovanju. A zdaj ne bi bilo umestno razlagati, kaj usodno tragičnega se mu je pripetilo v njegovem življenju, da ga je pripeljalo na žalostno in turobno pot samotnega bivanja samca.
Dnevi v tednu so mu minevali bolj ali manj v vsakdanji rutini opravil takšne vrste življenja, kot ga lahko živi le samotarski in samozadostni samec, le nedelje so bile še za nekaj temnejših odtenkov pustejše in dolgočasnejše kot preostali dnevi v tednu.
Tudi kuhal je sam. Svojemu zakonskemu stanu in zmožnostim kuharskih veščin primerno. Sam je pral svoje umazane srajce in spodnjice ter sam opravljal vsa druga gospodinjska opravila, ki jih sicer ponavadi pripisujemo marljivim ženskim ročicam.
Bila je znova nedelja, ne sicer čisto navadna, ampak ena tistih prvih spomladanskih po dolgi in izčrpavajoči zimi, ko čisto vsaka kožna pora na oslabelem človeškem telescu željno išče in hlepi po sončnih žarkih ter kliče po vsesplošni rasti, brstenju in poživitvi.
Pravkar prebujeni dan je kar vabil k spremembam in preporodu. Tako je natančno do opoldneva, še preden se je lotil priprave kosila, potrgal vse rastoče poganjke kali iz krompirja, ki ga je imel shranjenega v pretopli kleti in so se, nebodijihtreba, čez zimo prekomerno razrasle, odnesel v klet odvečno kramo, ki se je v dolgih zimskih mesecih nabrala po prenapolnjenih omarah in kotih malega in utesnjenega stanovanja, prestavil sobne rože v lončkih s hodnika na balkon in jih skrbno zalil, razporedil in zamenjal ter premestil zimsko in letno garderobo, tako da je letna bila bolj pri roki kot doslej, saj zimske dobršen del leta ne bo več potreboval, odvrgel smeti v hišni zabojnik, razvrstil in odvrgel prazne pivske steklenice in plastično embalažo vsako na svoje pripadajoče mesto, kot so velevala pisna navodila na barvitih plastičnih odpadnih zabojnikih, opral izpraznjeno in umazano vedro, v katerega je odmetaval smeti, odstranil stare časnike in kup neprebranih reklamnih letakov ter pospravil čevlje v predsobi, ki so bili nametani drug čez drugega, namočil umazane srajce v kopalno kad, prebral sobotni časnik, rešil križanko, preveril neplačane račune na položnicah in ubil pet živilskih moljev.
Vse te naporne opravke je opravil do opoldneva. Tedaj se mu je očitajoče, a vendarle zasluženo, po temeljitem in napornem garaškem delu, ki ga je dotlej skrbno opravil, nemarno oglasil želodec, kot bi v njem godrnjalo in se prerekalo nestrpno krdelo razposajenih želodčnih škratov in ga vljudno opominjalo na volčjo lakoto ter zasluženo plačilo.
Zatorej je natočil vodo v posodo, jo pristavil na kuhalno ploščo plinskega gorilnika in vanjo potopil krompir, v drugo posodo z vodo je nasul riž, v kozico natresel zamrznjeni grah, ki ga je vzel iz zamrzovalnika, ga prelil s prav malo vode, da je bila komaj pokrita vrhnja plast zelenega zrnja, toliko da se duši, kot se temu strokovno reče in kot velevajo kuharske zapovedi, da se ne bi ves življenjski sok žlahtne povrtnine izcedil v vodo in skozi paro ne ušel v nič.
Kozico z grahom je pristavil na modrikasti plamenček plina, odvil gumb na največjo moč, nato je odšel v kopalnico, da bi do konca opral srajce, ki jih je že prej namočil in pustil namakati v kopalni kadi.
Na roko, kajpak, kajti pralni stroj ni bil del njegovega premoženjskega stanja.
V kopalni kadi je imel namočenih vsaj ducat srajc, ki jih je z do komolca zavihanimi rokavi, sključen nad robom kadi, premetaval z enega konca na drugega in znova nazaj, jih mencal, mendral, mečkal in ožemal, da mu je marsikatera slana kapljica spolzela s potnega čela po obrazu in čofnila v vodo, ko se mu je iznenada po zraku prihajajoči vonj po zažganem kromu najprej skromno in skoraj neopazno, nato čedalje močneje in skoraj silovito ovil okoli nosnic in se nato domala zažrl v njih, da je mahoma izpustil srajce iz rok in z mokrimi rokami planil v kuhinjo ter hipoma zaprl ročico plina.
A prepozno!
Kozica z grahom je bila popolnoma zažgana. Pa tudi grah v njej ni bil videti več tako zelo zelen.
In to ni bilo dobro.
Nekoč je prebral, da zažgana hrana vsebuje rakotvorne snovi, ki škodujejo telesu in zdravju, zdaj pa se je zoglenelo grahovo zrnje na dnu kozice skoraj sprijelo z jeklenim, emajliranim dnom posode, le nekaj zelenega zrnja na površju je ostalo vsaj na videz nepoškodovanega in ni kazalo vidnih sledov črnikastih ožganin.
A vseeno, zdelo se mu je škoda v smeti zavreči preostali, še dobri preostanek grahovega zrnja, ki se ni prismodil. Navsezadnje, grah v mestu ni tako vsakdanja dobrina in ne raste na vsakem obcestnem grmu ali v parku, pa tudi prav poceni ni.
Stresel ga je torej iz počrnele in močno osmojene posode na gladko površino kuhinjske mize, prevlečene z ultrapasom, in se potrpežljivo lotil prebiranja graha. Prismojenega je zlagal na levo, preostalega, torej nepoškodovanega in po njegovi presoji še dobrega, pa na desno stran mize.
Za silo še uporabnega zrnja je zbral skoraj za dobro kavno skodelico, ga stresel v posodo s kuhanim rižem in vmešal vanj.
Zatem se je lotil čiščenja zažgane posode in krepko je moral drgniti, da je z jekleno volno vsaj za silo očistil črno ožganino z emajliranega dna posode.
Nato si je privoščil obed.
Ko je pojedel pripravljeno jed iz rižote z vmešanim preostankom graha vse do zadnjega grižljaja, pa se je v njem oglasil sprva rahli črviček dvoma, ki pa se je čedalje bolj večal in večal, dokler ni postal tako velik, da se je začel spraševati, kdaj pravzaprav postane zažgana hrana rakotvorna in ali se morda še dokaj dobri preostanek graha, ki ga je skrbno odbral iz prismojene jedi, vendarle ni nalezel strupov od prismojenega.
In nato ga je ob misli na zasejani dvom vse nedeljsko popoldne bolel trebuh.
