O tujki, ki je postala domača

Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.

***

Pisala nam je bralka Dora iz Tolmina in zastavila zanimivo vprašanje: »Povejte mi, kdo se je spomnil besede podkast in kaj pomeni. Le kaj bi na to rekel Jože Toporišič?«

Vaše vprašanje, kdo se je spomnil besede podkast, kaj sploh pomeni in kaj bi o vsem skupaj rekel naš jezikovni velikan Jože Toporišič, je več kot na mestu – še posebno v času, ko nas zvočne oddaje lovijo na vsakem koraku: med kuhanjem, na sprehodu ali med vožnjo v službo.

Naj začnemo z imenom. Besedo podcast si je izmislil britanski novinar Ben Hammersley leta 2004, ko je v članku za The Guardian razmišljal, kako bi poimenovali novo modo – poslušanje radijskih oddaj prek interneta, kadar koli in kjer koli. Predlagal je več izrazov, a »podcast« je zmagal. Beseda je sestavljena iz ipod (se še kdo spomni tiste male Applove škatlice za glasbo?) in broadcast (oddaja, prenos). Skratka, nekaj, kar predvajaš kot radio, a poslušaš, ko ti ustreza.

In zdaj se, spoštovana gospa, vprašajmo, kaj bi rekel Jože Toporišič. Najverjetneje bi globoko zavzdihnil, si popravil očala in zapisal v slovnico: »Podkast – poslovenjeno, ustrezno, priporočeno!« Res je, da danes jezikovni priročniki svetujejo uporabo besede podkast – s črko k in ne c, z malimi črkami, brez nepotrebne angleščine, ki se nam rada prikrade v jezik kot reklama za detergent v sredo zvečer.

Še več, beseda podkast je že lepo udomačena tudi v uradnih virih. Najdemo jo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pravopisnih priporočilih in celo v objavah, ki jih vodijo naravnost resni jezikoslovci. Toporišič bi bil morda najprej malo nejevoljen (kot pri marsikateri novi besedi), a bi sčasoma priznal, da je jezik živa reč, ki diha z ljudmi. Če ne verjamete, preverite, kako so se nekoč jezili na besedo avto. In zdaj? Nihče več ne reče »samovozno vozilo«.

Danes imamo na desetine tisočev podkastov: od znanstvenih do zabavnih, od pogovorov o filozofiji do zgodb o resničnih zločinih. Tudi pri nas se množijo kot gobe po dežju – in kdo ve, morda boste po tem odgovoru navdihnjeni, da ustvarite svojega!

In če vas ob vsem tem še vedno malce moti tuj izvor besede – brez skrbi. Tudi radio ni bil rojen v Ljubljani, pa se je kar lepo vselil v naš jezik. Pomembno je, da razumemo, za kaj gre, in da znamo tudi v sodobnih izrazih slišati svoj jezik. Tako kot podkast. Kdor ga posluša s srcem (in ušesi), mu postane domač.