»Kdor če kos tote dveri iti, mora znati dobro Piti.« Tako je zapisano nad vrati več kot 170 let stare panonske domačije na Dražen Vrhu v Slovenskih goricah. Verz je pred sto leti v les vtisnil potujoči rezbar, današnji gospodar domačije Viktor Kapl pa je nanj vsa leta skrbno pazil, ga ob nedavni obnovi stare cimprače osvežil z zeleno barvo in v kleti pod hišo ohranil bistvo omenjenega zapisa – vinsko klet.
Med vinogradi na slemenu goric, približno štiri kilometre od cerkve in šole v Sveti Ani, hiša stoji vsaj od leta 1850. »V tej hiši je živela družina Polič. Bili so kolarji, kar pomeni, da so se ukvarjali z izdelovanjem vozov, še danes je za njimi ostala delavnica. Ko se je družina odselila, so leta 1967 objekt kupili moji starši in takrat se je hiše prijelo ime domačija Kapl. Že starši so znali ohranjati dediščino in tudi sam jo zelo cenim, sicer se te obnove zelo verjetno ne bi lotil,« se je spominjal Viktor Kapl, ko je odklepal stara lesena vrata. Za njimi se je odprl prostor v neki drug čas, ko je bila največja zabava pri hiši leseni fliper.
V cimprači stene nikoli niso bile ravne
Obnove hiše, ki je vpisana na seznam nepremične kulturne dediščine, se je pod vodstvom mariborske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine lotil leta 2015. Sam. »Težko je najti mojstra, ki bi bil pripravljen to delati. Če pa bi ga že našel, bi mu težko toliko plačal, poglejte, kako žalostno je bila videti,« je Viktor Kapl pokazal sliko hiše pred obnovo. Na njej je delovala kot krhka sestavljanka, ki jo bo odpihnil prvi veter. Sam se je lotil tesarskih del, izdelave replik lesenih oken, ometov, zidanja, beljenja, brušenja originalnih lesenih stropov, obnove in restavriranja več kot sto let starega pohištva, ki ga je tako, kot so to počeli nekoč, zaščitil s šelakom. »To je cimprača,« je pogladil po steni, »kar pomeni lesena hiša. Njeno ogrodje so leseni tramovi, vmesni prostor pa je zapolnjen iz narezane slame in dobro pregnetene ilovice. To so na slamo nanašali z rokami, zato te stene nikoli niso bile ravne.« Za trud in dober primer, kako se stare domačije obnavlja, so ga nagradili s priznanjem Šole prenove. Gre za edino nagrado, ki jo prejmejo lastniki hiše in ne arhitekti ali projektanti.
Na eni od sten v spalnici je ohranil skoraj 70 let stare stenske poslikave, na steno obesil staro stensko uro na uteži. »Podobno je imela moja babica. A ko so okrog hodili prekupčevalci s starinami, so jo prepričali, naj jim jo da v zameno za moderno plastično uro na baterije. Dolgo sem iskal in veliko plačal, da sem dobil nazaj podobno,« se je pridušal. V osrednjem prostoru je kraljevala zelena krušna peč, v kateri še danes pečejo slovenskogoriško gibanico, sladico iz skute.
Pod nogami je valovil lesen pod, nad glavo lesen strop. Po obnovi so hišo sem in tja pokazali turistom, ki so v Slovenske gorice prihajali na izlete, a ob toliko vloženega truda se jim je vseeno zdelo škoda, da njena vrata niso pogosteje odprta. Dokler se Viktor ni udeležil predavanja o spletnem oddajanju sob.
Soba groze
Odtlej je za goste vedno odprta, lani jih je v njej – ob krušni peči, v starih posteljah, brez televizije in interneta – prespalo 535, vse od Savdske Arabije do Skandinavije.
»K nam pridejo gostje, ki nikoli ne bi šli v hotel. Vedo, kam pridejo, zato tudi pritožb in razočaranja ni, podeljujejo nam najboljše ocene,« se je posmejal lastnik, ki goste rad pelje tudi v klet pod cimpračo. Ob našem obisku pa je za konec prihranil najskrivnostnejši del hiše in nas povabil po lesenih stopnicah na podstrešje, kjer se suši koruza in kjer ima shranjeno obsežno zbirko starega orodja. Pa ne samo to … Na podstrešju je tudi čisto prava soba groze. Nad njenimi vrati je vklesana letnica 1919. Legenda pa pravi, da je bila v njej nekoč daleč v preteklosti zaprta ženska. »Morda zato, ker je bila dementna. Take so včasih zapirali. Kakor koli, sistem zaklepanja je bil dobro premišljen, ključavnica je bila z vrvjo povezana s spodnjo sobo, v kateri je spal gospodar. Danes je to čisto prijetna soba, za katero se gostje prerekajo, kdo bo v njej spal.«
