Gledalci televizijskih serij in filmov pogosto dobijo vtis, da je delo zdravnika polno dramatičnih diagnoz, enostavnih rešitev in skoraj nadnaravne zmožnosti prepoznavanja bolezni že ob prvem stiku s pacientom. Toda kako videti resničnost v pravi ambulanti? Za primer smo vzeli družinskega zdravnika v Sloveniji. Uroš Ažman, zdravnik družinske medicine v Zdravstvenem domu na Rudniku v Ljubljani, je razkril, da je njegov vsakdan precej drugačen, zaznamovan s kompleksnostjo, negotovostjo in nenehnim iskanjem ravnotežja med sodobno tehnologijo, birokracijo ter človeškim stikom.
Časi, ko so pacienti preprosto potrkali na vrata ambulante in počakali na pregled, so skorajda minili. Čeprav še vedno izvajajo triažo in obravnavo nujnih primerov na vratih, se delovni dan Ažmana in njegove ekipe začne drugače. »Realnost je zdaj taka, da uporabljamo sodobno tehnologijo, kar močno vpliva na delo,« je pojasnil. Pravzaprav se njegov delovni dan začne najprej s pregledom digitalnih vsebin. Pacienti lahko danes 24 ur na dan prek varnega spletnega portala pošiljajo svoja vprašanja, prošnje za recepte ali opise težav. Zjutraj ekipa najprej pregleda ta sporočila, ki segajo od rutinskih prošenj do potencialno nujnih stanj, kot je bolečina v prsih. »To je začetek dneva in potem, ko to nekako 'razparceliramo' in opravimo nujne reči, so na vrsti prvi, ki so že naročeni, kar je približno pol ure po mojem prihodu.« Njegov dan se začne že pred sedmo uro zjutraj.
No, v ameriških nadaljevankah, kot so Zdravnikova vest (Dr. House) in podobne, to redko vidimo.
Zabeleženi klici
Poleg digitalnih poti in naročenih pacientov ambulanta ostaja dostopna po telefonu ves ordinacijski čas, kar predstavlja dodaten izziv. Vendar nova, IP-telefonija omogoča, da se zabeležijo vsi klici in nanje lahko odgovorijo še isti dan.
Posebno poglavje, dodaja, so tisti, ki zdravniško pomoč iščejo večkrat, kot bi bilo treba. Na primer v ponedeljek kličejo za posvet o izvidu specialista, čez dva dni za naročilo recepta za zdravilo in naslednji dan še za ureditev bolniškega staleža za dan pri pregledu pri specialistu, saj so v ponedeljek to pozabili. Prav tako je na urgencah po Sloveniji več primerov pacientov, ki skoraj vsakodnevno iščejo zdravstveno pomoč. Nekritično rabo zdravstvenih storitev v marsikateri evropski državi zavirajo z doplačili za vsak obisk zdravnika ali pa z drugimi finančnimi omejitvami, če tako rečemo. Ažman poudarja, da ima to seveda tudi negativne posledice in ni idealen ukrep za racionalno rabo zdravstvenega sistema.
Ob tem dodaja, da vrata ambulante seveda še vedno prestopajo pacienti z nenapovedanimi težavami. Tako je prav. V ožji ekipi, ki jo sestavljajo zdravnik, srednja medicinska sestra in občasno diplomirana medicinska sestra za preventivo in določene storitve, poskušajo vse te stike in potrebe uskladiti čez dan. »Vse te tehnologije je pravzaprav kar izziv inkorporirati in biti na voljo pacientom, hkrati pa še izpolnjevati osnovno poslanstvo zdravljenja in zagotavljanja zdravstvene oskrbe,« priznava naš sogovornik.
Tipičen dan tako obsega okoli 80 obravnav vseh vrst, pri čemer fizični pregledi zajemajo manjši del tega, morda deset do petnajst pregledov. Pomislimo: koliko pacientov zdravnik običajno pregleda v kakšni hollywoodski fikciji? Dr. House se lahko bržkone skrije pred našimi zdravniki.
Resničnost medicine
In medtem ko v filmih zdravniki pogosto takoj postavijo pravilno diagnozo, je resničnost medicine bolj podobna igri verjetnosti. »Biti stoodstotno prepričan o nečem je v našem poklicu v resnici luksuz, ki si ga lahko res res izjemoma privoščimo,« se je slikovito izrazil sogovornik. »Večinoma gre tako: na začetku včasih ne vemo še ničesar o bolnikovih težavah, nato pa šele postopno pridemo do problema oziroma vseh možnih rešitev in na koncu iskanja najboljšega načina zdravljenja.« Diagnostični proces je torej postopen, cilj pa je doseči stopnjo prepričanja, ki omogoča nadaljnje ukrepanje.
Tudi meja med tem, kaj lahko obravnava družinski zdravnik in kdaj je potrebna napotitev k specialistu, ni ostro zarisana. »Ta meja je spet nekakšna ne tako stroga črta, ampak precej široko območje, ki je dokaj prepuščeno posameznemu zdravniku,« razlaga sogovornik. To daje zdravnikom določeno svobodo, da se poglobijo v področja, ki jih bolj zanimajo, toda hkrati predstavlja izziv.
Odločitev za napotitev ni odvisna le od kompleksnosti primera ali zdravnikove presoje, temveč tudi od sistemskih dejavnikov. Poleg tega je dokazano, da preobremenjenost družinskega zdravnika vodi v pogostejše napotovanje k specialistu.
Več pacientov v resničnem svetu pomeni manj časa za posameznika, kar lahko vodi v tako imenovano defenzivno medicino – raje se opravi kakšna preiskava več, da česa ne spregledajo. Ta pristop ima lahko negativne posledice: nepotrebne preiskave, neželene posledice samih preiskav, obremenitev sistema in daljšanje čakalnih dob za tiste, ki pomoč bolj potrebujejo.
Kaj pravi dr. Google?
V poplavi informacij, ki so dostopne na spletu, se pacienti pogosto najprej znajdejo v obravnavi »dr. Googla«. Ne, ne gre za kakšno novo nadaljevanko, pač pa za dejstvo, da je splet poln takšnih ali drugačnih informacij o različnih boleznih. Ažman priznava, da je lahko to oteževalna okoliščina. Pacienti pridejo z vnaprej postavljenimi (samo)diagnozami in skrbmi, ki izvirajo iz spletnega brskanja ali izkušenj znancev. »Na začetku je bil izziv se s tem soočati na profesionalen način,« pravi. Treba je upoštevati pacientovo subjektivno skrb, hkrati pa ohraniti strokovno presojo. Kljub temu dr. Google ni vedno le negativen igralec. »Marsikdaj pa vseeno pomagamo pacientu, za katerega se izkaže, da je bilo smiselno poiskati pomoč, četudi samo zato, da se ovrže kakšno skrb.«
Toda pogosto ljudje ne iščejo samo medicinske pomoči, temveč tudi pogovor, potrditev ali le človeški stik, še posebno če so osamljeni ali nimajo močne socialne mreže. »Veliko je takih stikov, ko se izkaže, da se za tem skriva nekakšna skrb,« še pravi Ažman. Včasih že pogovor in obrazložitev pomirita pacienta in odpravita nepotrebno zaskrbljenost.
Delo zdravnika pa ni samo klinično. Velik del časa vzame administracija – vodenje dokumentacije, seznama medicinskih tehničnih pripomočkov, pisanje receptov, urejanje kratkih bolniških staležev, pisanje zdravniških potrdil. Obravnave so zelo različne po obsegu: od kratkega posveta ali podaljšanja receptov, kar vzame nekaj minut, do obravnave pacienta s številnimi diagnozami, kar lahko traja tudi uro ali več.
No, še eno dejstvo torej, ki ga bomo v televizijskih serijah zaman iskali.
Nerealna pričakovanja
Pacienti imajo včasih tudi nerealna pričakovanja, bodisi glede učinkovitosti zdravil bodisi glede delovanja sistema. Uroš Ažman poudarja pomen preventive, toda hkrati priznava sistemske ovire, kot je na primer še vedno neuresničena ideja o vadbi na napotnico. Prav tako se zdravniki pogosto znajdejo v vlogi tistih, ki morajo pacientom sporočiti omejitve sistema – dolge čakalne dobe, pravila zavarovalnice, ki omejujejo določene pravice. To lahko vodi v frustracije, ki jih pacienti včasih izrazijo prav pri zdravniku, čeprav ta zgolj izvaja predpisana pravila. »Dolge čakalne dobe tudi mi zelo težko sprejemamo, saj jih doživljamo skupaj s pacienti.«
Omenil pa je še dejstvo, da imamo pri nas pravzaprav srečo, da imamo še družinske zdravnike. V tujini večinoma prevladujejo obravnave v splošni ambulanti, z bolnikom pa se ukvarja tisti, ki je pač takrat tam in bolnika nujno niti ne pozna.
Kljub vsem izzivom – birokraciji, časovnim pritiskom, dežurstvom, včasih napornim odnosom in sistemskim omejitvam – Uroš Ažman, ki je specialist družinske medicine štiri leta, po predhodni štiriletni specializaciji, najde v svojem poklicu zadovoljstvo. Odločitev zanj ni bila lahka, na koncu sta ga pritegnila pestrost klinične vsebine in stik s pacientom, kot je naštel. Prav ta stik, čeprav včasih izziv, prinaša največje nagrade. »Prav gotovo takrat, kadar se vidi, da nam je pri nekom uspelo urediti klinično stanje, on pa posledično uredi svoje socialno okolje ali pa druge okoliščine. Na koncu vidiš, da je to čisto drug človek. To je res nekaj, kar nas zelo spodbuja.« Zadovoljstvo prinaša tudi uspešna diagnoza, potrjena s preiskavami ali s strani specialista, še posebno če gre za redkejše stanje.
Za konec polaga na srce pomen gradnje zaupanja med pacientom in zdravnikom. »Poskušajte vzdrževati čim bolj konstruktiven odnos s svojim zdravnikom,« svetuje. »Šele tako se lahko doseže kakovostno zdravstveno oskrbo.« To vključuje medsebojno poslušanje in razumevanje, tudi takrat, ko so interesi različni ali ko sistem postavlja različne ovire. Luksuz osebnega zdravnika, ki ga v Sloveniji za zdaj še kolikor toliko imamo, pa je temelj te kakovostne oskrbe.
