Televizorji, tablice, računalniki, videoigre in pametni telefoni so "že močno vplivali na mlado generacijo, žrtvovano na oltarju nevednosti", v odprtem pismu francoski vladi piše pet vodilnih francoskih zdravstvenih organizacij – združenja za pediatrijo, javno zdravje, oftalmologijo, otroško in mladostniško psihiatrijo ter zdravje in okolje.
Pozivajo k nujnemu ponovnemu premisleku javnih politik za zaščito prihodnjih generacij. "Zasloni v kakršnikoli obliki ne zadovoljujejo otrokovih potreb. Še huje, ovirajo in spreminjajo razvoj možganov," kar povzroča "trajno škodo njihovemu zdravju in intelektualnim zmožnostim".
Trenutna priporočila v Franciji navajajo, da otroci ne bi smeli biti izpostavljeni zaslonom pred tretjim letom starosti in naj bi jih med tretjim in šestim letom starosti uporabljali le "občasno" ter v prisotnosti odrasle osebe. Združenja predlagajo, da bi morala prepoved zaslonov veljati tako doma kot v šolah.
Zakasnel govor, motorični nemir, težave s spominom …
Zapisali so: "Niti tehnologija zaslonov niti njihova vsebina, vključno s tako imenovano 'izobraževalno' vsebino, nista prilagojeni majhnim možganom v razvoju. Otroci niso pomanjšani odrasli: njihove potrebe so drugačne."
Dodajajo, da zdravstveni delavci in vzgojitelji v vrtcih vsak dan "opažajo škodo, ki jo povzroča redna izpostavljenost zaslonom, preden [otroci] vstopijo v osnovno šolo: zakasnel razvoj govora, motnje pozornosti, težave s spominom in motorični nemir".
Strokovnjaki menijo, da ima redna izpostavljenost zaslonom – ne glede na trajanje – tudi negativen vpliv na otrokov socialni in čustveni razvoj. Menijo, da težava prizadene vse družbene skupine, še posebej pa gospodinjstva v slabšem socialnem položaju, kar vodi k večjim "socialnim neenakostim".
Namesto zaslonov svetujejo aktivnosti, ki so koristne za psihofizični razvoj otrok. To so branje na glas, prosta igra, družabne igre ali igre na prostem ter telesne, ustvarjalne in umetniške dejavnosti.
V pismu piše še: "Nikomur ne bi padlo na pamet, da bi otroka, mlajšega od šestih let, pustil samega prečkati cesto. Zakaj bi jih potem izpostavljali zaslonu, če to ogroža njihovo zdravje in intelektualno prihodnost?"
Še posebej nevarna družbena omrežja
Še posebej resno gre jemati celoten koncept družbenih omrežij, ki je zgrajen na ustvarjanju odvisnosti uporabnikov. To dosegajo zlasti z mehanizmi, ki pripomorejo k sproščanju dopamina. Ta igra ključno vlogo v možganskem sistemu nagrajevanja. Povezan je z občutki ugodja, motivacijo, učenjem in pozornostjo. Sprošča se, ko pričakujemo ali doživimo nekaj prijetnega ali nagrajujočega. Že samo pričakovanje morebitne nagrade sproži majhen izbruh dopamina. To nas motivira, da svedno znova v roke jemljemo telefone in odpiramo aplikacije, tudi če smo jih ravnokar ugasnili.
Družbena omrežja so namreč zasnovana na podlagi nepredvidljivih nagrad. To je podobno delovanju igralnih avtomatov. Nikoli ne veš, kdaj boš prejel všeček, komentar, novo sporočilo ali videl zanimivo objavo. Ko naposled prejmemo všeček, pozitiven komentar, delitev, dobimo še en odmerek dopamina, kar okrepi vedenje oziroma neprestano preverjanje omrežja.
Dodaten faktor je tudi neskončna časovnica, ki je sicer polna nezanimivih objav, a vselej obstaja možnost, da se že ob naslednjem potegu prsta pojavi nekaj zanimivega, zabavnega ali pomembnega. Ta stalna negotovost ohranja visoko raven dopamina in nas spodbuja k nadaljnjemu drsenju. Hkrati pa krepi strah, da bomo nekaj pomembnega zamudili, če nismo stalno povezani (FOMO). Tudi ta tesnoba nas lahko žene k pogostejšemu preverjanju.
Če imajo s temi mehanizmi težave odrasli, ki so odraščali brez družbenih omrežij, kakšne težave lahko pričakujemo od otrok, ki so na takšne aplikacije "priklopljeni" od malih nog?
