Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo prispevek bralke Monike Bukovec.
***
Protest
»Jasno mi je, da je vseh en sam gobec in da so me zafrknile. Čakam pred tovarno, kjer je vse mirno, le veter me prepiha prek tanke jakne in nisem vesela, ko mi odnese še transparent. Če je prišlo tako daleč, da si tudi ven ne upajo, jih grem vprašat, zakaj.
-
Takoj ko vstopim v halo, vame butne zadušljiv vonj po plastiki, ki me znova spomni na stopljene sanje. Ženske se sklanjajo nad stroji in se izmikajo mojemu pogledu. Nena, ki ni nikoli resna, se danes drži zategnjeno kot plesniva limona. Zdi se, da se mi umika počasi, skoraj plaho, ta plastični mir, brez zajebancije, je malce zlovešč. Ko ošvrknem prostor, vidim, da stroji danes delajo brez težav. Nena je za spremembo le Nena, brez sledu o njenem običajnem teatru med pavzami na čiku.
Skoraj mi že pobegne v hodnik med garderobe, ko urno stopim za njo na linijo in jo ujamem za blago njene temne halje.
»Kaj je?« siknem, ona pa je videti, kot da so ji besede ostale v grlu.
»Zakaj vas ni bilo?« nadaljujem in se nehote postavim v kljubovalno pozo.
Tišina pritiska.
»Nove pogodbe nam bodo dali,« je končno izdavila z muko. »Osnovno plačo bodo izenačili z minimalno.«
Naša osnovna plača je že leta pod zakonsko minimalno plačo. Dobivamo dodatek do minimalne plače. Kako je to v Sloveniji, ki se ima za napredno državo, mogoče, verjetno vedo le birokrati. Teh pa delavska raja, ki sicer diha isti zrak kot gospodje, ne pozna.
»Torej smo dosegle svoje,« sem rekla mirneje.
»Hm. Tudi stimulacije nam bodo dali. Tako je zjutraj rekel Bosevski,« je mencala Nena, kar ji ni bilo podobno.
Slišati je bilo v redu, in čeprav naših težav to ne bo rešilo, jih bo omililo. Še vedno bom morala vsaj trikrat na teden dodatno delati v gostilni. Če smo hoteli obdržati stanovanje, sva morala oba z Matevžem večkrat na teden poprijeti za dodatno delo.
Nena je gledala v tla.
»Pa kaj ti je, se ti je kisla kumarica zataknila v požiralniku?« sem jo vprašala.
Odgovor me je presunil do bistva.
»Ven te bodo vrgli. Imenovali so te za vodjo upora.«
-
Mene bodo vrgli ven. Mene, ki delam šestdeset ur na teden. Ki štirinajst dni v mesecu kuham makarone ali riž. Ki otrokoma kupujem rabljene cunje. Ki dajem šeststo evrov za luknjo in poslušam, da je to malo. Mene bodo vrgli ven, čigar otroci mislijo, da je morje tako daleč, da niti vlak ne vozi tja. Ki sem pri tridesetih videti kot presušeno, od sveta pozabljeno jabolko. Ki kričim na partnerja, ker je kupil predrag toaletni papir. Ki že dva meseca hodim okrog v premajhnih supergah, ki mi jih je podarila prijazna soseda, češ da ji niso več všeč, jaz pa sem jih vzela, češ da so mi prav, čeprav me je desna tiščala, da se mi je peta ogulila. Mene, ki sem nekoč še verjela v ljudi. Ki sem povedala le resnico.
-
Nena ni lagala, bila pa sem tudi edina, ki je dobila kakršen koli papir. Cmok, ki se mi je delal ob tem v grlu, me je dušil. Nisem še povedala vsega.
Ko sem na parcelo firme postavila v nebo kričeč fluorescentno zelen šotor, s katerim sva v boljših časih z Matevžem šotorila v Istri, sem dobila priložnost za dialog. Direktor je poslal svojo tajnico k meni, ki me je želela prepričati, naj odidem. Prinesla mi je papir, ki sem ga hotela. Z vašo službo v zelen dom sem nakracala na listek in ga obesila na vhod v šotor.
Ko je tajnica obupala, so začele hoditi druge sodelavke. Niso dobile novih pogodb. Tudi stimulacij ne bo. Molčala sem.
Potem je prišla tudi Nena. Nisem vedela, da je lahko tako resna in zamišljena. Pogrešala sem tiste njene teatralne predstave. Druge so govorile nekaj o uporu, ampak jih nisem mogla več poslušati. Poklicala sem Matevža, ki je rekel, da otroka že spita, jaz pa sem mu povedala, da me danes ne bo. Tu bom prespala. Maja je že skoraj čas za kampiranje, če se zviješ v klobčič.
-
Zjutraj, ko sem potegnila zadrgo na vhodu, so na travi sedele Lidija, Urša, Branka in Nena. Potem so prišle še Mia, Lea, Lara, Selma in Lejla. Sanja in Špela sta bili tako drzni, da sta prinesli za vse kavo iz avtomata v firmi.
Menda nas ne bodo vseh odpustili? so govorili negotovi pogledi nekaterih, skriti za nelagodnimi nasmeški. Večina med nami je imela določene finančne težave. V prid nam je šlo, da služba se že najde, pridni delavci pa malo težje. To je bila osnova, na kateri bi lahko izsilile pravico zase. Izsilile. Grdo? Morda, a nujno.
Nena je privlekla rolo papirja in kartone iz prtljažnika. Ob cesti, pred podjetjem, ki si je lani v žep pospravilo milijon čistega dobička, nas je dvanajst žensk v sivih haljah dvignilo transparente.
Dodatek do minimalne plače – maksimalna revščina.
Tudi mi bi živeli.
Pravico, ne miloščine.
Ne najemnina. Šotor.
Ljudje, ki so vozili mimo, so nam trobili v spodbudo. Prišla sta tajnica in sindikalist s svojimi molitvicami. Nena si je prižgala čik in rekla, da bomo kar zunaj na travici počakale na nove pogodbe.
»Ona tudi,« je s prstom pokazala name in zlomila nekaj v meni.
Ko je prišel direktor, je pordel ob pogledih na transparente.
Minuto za njim so se pripeljali novinarji in stisnjen od sramu je pobegnil v pisarno. V kamero smo povedale svoje zgodbe. Naslednji dan je direktor izjavil, da bo plače zvišal za deset odstotkov in uvedel stimulacije.
-
Nove pogodbe smo podpisale čez tri dni. Tudi jaz. Plača je bila višja za deset odstotkov, zvišala se je norma, stimulacije pa … Dobili sta jih tisti dve, ki sta naredili največ. Ta poteza je v ekipo vnesla napetost. Izmikajoči se pogledi in stisnjene ustnice so govorile o tem, da se je k nam naselila zavist.
Nena je spet igrala klovna, jaz pa sem želela pobegniti iz sistema. Začutila sem, da lahko rešim le sebe in da je to zame nujno.
Vpisala sem se v šolo in kmalu sem lahko začela delati v novi službi. Nisem se mogla načuditi, kako lahko je bilo. Ljudem pomagam, da bolje vidijo, in včasih ob tem pomislim, kako dolgo sem sama iskala svoj izhod iz megle. Odkar prodajam očala, sem mirnejša in bolje živimo.
Poleti, ko smo pakirali, da gremo šotorit na morje, so po radiu povedali, da je direktorja Bosevskega povozil vlak. Bila je le skopa novica in po trenutku tišine sem zaprla prtljažnik.
