Kaj je dom? Ena najlepših besed. Ni kraj, temveč občutek. Kaj pomeni imeti dom? Raziskovalka Rebeka Bratož Gornik skuša odgovoriti na to v dokumentarnem filmu, ki nastaja v okviru projekta z imenom Habitar. Poglablja se torej v eno najnujnejših vprašanj našega časa: stanovanje. Odkriva, kako ljudje živijo v svojih domovih in kakšen odnos imajo do svojega prostora bivanja. Gostitelji avtorje projekta sprejmejo na obisk ter, morda ob kavi in piškotih, pripovedujejo o svojih izkušnjah in občutkih doma. »Na začetku so zadržani in malce skeptični. Skrbi jih, da morda ni vse pospravljeno, in se sprašujejo, zakaj bi sploh koga zanimalo njihovo bivališče. To je pač njihov intimni prostor. A ko začnejo pripovedovati o svojem domu, zadrega hitro mine in pozabijo na kamero ter se razgovorijo. S spomini kmalu privrejo na dan čustva,« pove slovenska avtorica projekta, ki ga je začel čilski avdiovizualni ustvarjalec Joaquin Mora.
Srce filma tvorijo intervjuji s stanovalci. »Trudimo se, da so gostitelji čim bolj raznoliki, od lastnikov starih meščanskih stanovanj do najemnikov garsonjer v samskem domu. Nastopajo tako ljudje s socialnega roba kot študentje in mladi, starejši meščani … Vsi ti ljudje sestavljajo mozaik mesta in vasi,« našteva Rebeka Bratož. Priznava, da gostiteljev ni lahko najti, najtežje pa jih v svoja stanovanja povabijo lastniki luksuznih nepremičnin. Vprašanja, ki jih raziskovalka postavi intervjuvancem, so preprosta, a učinkovita. Kaj vam daje občutek doma? Je to dom, ki ste si ga vedno želeli? Kateri je vaš najljubši prostor in zakaj? »Spomini privrejo na dan, ljudje se odprejo, vsak govori iz sebe in iz svojih čustev. Ko odprejo vrata svojega doma, sogovorniki ustvarjalcem filma odprejo tudi svet izkušenj, spominov, čustev, ki jih vežejo na prostor. Vsak ga doživlja drugače,« poudarja.
Pripovedovanje o domu te obogati
Jadran in Darinka Čalija, prebivalca koprskega mestnega jedra, ki sta Rebeki Bratož in Joaquinu Mori med prvimi odprla vrata svojega doma, ugotavljata, da je bilo zanju pripovedovanje o svojem domu skoraj terapevtsko.
»Prvotno načrtovana ena ura obiska se je raztegnila v tri. Srečali smo se malo zadržano, kot se pač tujci, razšli pa smo se z objemom kot prijatelji. Razvil se je sproščen pogovor, imeli smo se odlično. Avtorja pustita, da poveš, kar čutiš. Vzpostavil se je pristen odnos, ki človeka bogati. Še dolgo po pogovoru sva se dobro počutila. Velika zasluga za to gre avtorjema, ki te z nevsiljivim in umirjenim pristopom pripravita, da govoriš iskreno,« priznava Jadran Čalija. Zakonca prebivata v ozki ulici, v hiši z manjšim obzidanim notranjim vrtom. »Če hočeš živeti v mestu, moraš postati del njega, ga razumeti. Mora pa veljati tudi obratno, mesto mora zadovoljiti tvoja pričakovanja in potrebe. Imeti dom v lepem okolju starega mestnega jedra pa pomeni, da imaš še višje standarde,« pravi Jadran Čalija, ki je tudi predsednik krajevne skupnosti Koper center. »Najin dom je prepojen z ljubeznijo, z dobrimi stvarmi. Za vsako sliko sva se soglasno odločila, kje bo visela. Prednost dajeva dobremu počutju in umirjenemu življenju. Če kakšen krožnik ostane nepomit, naju to ne vrže iz tira,« našteva.
Skupina tujih študentov najeto stanovanje doživlja kot dom
Še posebno se odprejo sogovorniki, ki so morali zapustiti dom. O težkih selitvah je avtorjema raziskave zelo čustveno pripovedovala upokojenka Katarina.
Rodila se je v Srbiji, pred leti se je preselila v Sarajevo, po začetku vojne v Bosni pa od tam pribežala v Ljubljano. Njenega doma v Sarajevu ni več. S tem se je morala sprijazniti. »Pokazala nam je povšterček z našito hiško, ki ga je prinesla iz Sarajeva. Šivala je iz starih krp, medtem ko so na Sarajevo padale bombe, da je ohranila duševno zdravje. V Kopru ji ta mala okrasna blazina predstavlja edini spomin na nekdanji dom. Ko ljudje govorijo o domu, pripovedujejo zelo doživeto,« poudarja Rebeka Bratož.
Študentka Andrijana iz Makedonije se je odselila od staršev zaradi študija v Sloveniji, šele po določenem času pa je spoznala, da je svoj dom zapustila za vedno. Sprva se ni zavedala, da odhod na študij pomeni odhod za vselej. Zdaj ima novo življenje v Kopru, trenutno v najetem starejšem stanovanju, ki ga deli s kolegi iz Bosne in Srbije. Tam se počuti doma. Skupaj kuhajo, praznujejo vse praznike, od božiča do slave, in to jim vsem daje občutek domačnosti. Prej si je delila veliko lepše in sodobno opremljeno stanovanje s slovenskimi študentkami, ki pa so ob koncih tedna in praznikih odpotovale domov, tako da je ostajala sama in se počutila osamljeno.
Nastaja dokumentarni film
Vsi ljudje razvijemo odnos do doma in bivanja, ne glede na to, iz kakšnega socialnega položaja prihajamo. Vsi imamo kolektivni občutek o domu, ki pa je obenem za vsakega kaj drugega. Dom je občutek, ne gre le za štiri stene ali nekaj predmetov. »Projekt Habitar je dokumentarna avdiovizualna raziskava, ki služi kot predstavitev današnjega časa in slika našo različnost: kaj nam je pomembno v določenem življenjskem obdobju,« ponazori Bratoževa.
Širši cilj projekta, ki ga je zasnoval Joaquin Mora, je ustvariti skupno mednarodno mrežo umetnikov, ki bi na enak način raziskovali vsak na svojem območju, posneli svoj dokumentarni film kot del širšega mednarodnega mozaika. »Namen je ustvariti kolektivno pripoved prostora. Enaka metoda snemanja, enaki kadri, tako da se projekt lahko preslika na katero koli mesto ali vas na svetu,« pojasnjuje slovenska avtorica v projektu.
Producentka dokumentarnih filmov in raziskovalka bivanja Rebeka Bratož Gornik je slovenski del projekta začela v Kopru. Intervjuji so posneti, kratek dokumentarni film bo za predvajanje pripravljen čez nekaj mesecev, avtorica ga želi vključiti v širšo razstavo o perečih vprašanjih današnjega časa: stanovanjski krizi, nedostopnosti stanovanj za mlade, spreminjanju stanovanj v turistične apartmaje. Naslednji cilj pa je razširiti dokumentarec na trojezično os Trst–Koper–Pulj, da bi dobili Habitar Adriatic. »Na tem območju postane aktualno še vprašanje meje, zgodovinsko in politično vprašanje, kaj je za koga na tem območju dom. Istra je namreč prostor velikih izseljevanj in priseljevanj,« razmišlja Bratoževa v nadaljevanju.
Ljubljančanka, ki živi v Semiču, je Istro spoznala med študijem na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Za magistrsko nalogo je denimo raziskovala spremembo prepoznavnega koprskega Tomosovega bloka iz samskega doma za delavce v nadstandardno stolpnico z luksuznimi stanovanji. »V stari Tomosovi stolpnici so bili stanovalci povezani med seboj, brez težav si se povabil k sosedu na kavo ali si izposodil sladkor. Zdaj se v moderni stolpnici skoraj nihče več ne pozna,« pripoveduje. »Mesta dandanes doživljajo velike spremembe: z novimi tehnologijami in s turizmom. Oboje vpliva na dinamiko odnosov znotraj stanovanjske skupnosti in tudi na občutek doma,« opozarja avtorica.
