Prvi maj … Godba. Kresovi. Pikniki. Zaslužen počitek. Takšne so bržkone podobe, ko danes pomislimo na praznik dela. Toda ne gre pozabiti, da je ta praznik veliko več; ko so ga uveljavili, je bil mišljen predvsem kot opomin in spomin na tiste, ki so se borili za delavske pravice, mnoge danes že skoraj samoumevne. Nekateri so to plačali s krvjo, ne zgolj z znojem.
Ne gre za to, da bi želeli na te sončne dni priklicati nevihtne oblake. Gre za to, da nam spomin ne zbledi. Ta praznik ni bil podarjen; korenine segajo v neizprosne boje delavskega razreda konec 19. stoletja, ki so dosegli vrhunec s tragičnimi dogodki na trgu Haymarket v Chicagu leta 1886. Njihove zahteve? Zelo temeljne: osemurni delovnik, človeka vredni pogoji dela, varnost na delovnem mestu, pravično plačilo. Vse to so bili nekoč radikalni cilji, za katere so naši predniki tvegali življenje in svobodo. Vsaka pravica, ki jo danes uživamo, od omejenega delovnega časa do pravice do organiziranja v sindikate, je bila v resnici težko priborjena.
V državah, kjer so in še vedno imajo glavno besedo, povedano arhaično, industrialci in njihovi pribočniki, prvega maja ne praznujejo. To so običajno države, kjer je porodniški dopust, ali kakršen koli dopust, pobožna želja, prosti čas pa je namenjen – službi. In da, med nami so še vedno ljudje, ki bi delovnemu človeku prej dali veliko manj kot privoščili kaj več.
Napredek ni linearen in pridobljene pravice niso večne. Iluzorno bi bilo misliti, da je boj končan. Sodobni svet dela prinaša kompleksne izzive, ki grozijo z razgradnjo težko pridobljenih standardov. Vzpon prekarnih oblik dela, negotovost tako imenovane platformske ekonomije, pritiski avtomatizacije, stagnacija plač kljub rasti produktivnosti ter nenehno zamegljevanje meje med poklicnim in zasebnim življenjem so le nekateri izmed pojavov, ki zahtevajo neomajno pozornost.
Pasivnost je v tem pogledu največji sovražnik delavskih pravic. Ko postanemo brezbrižni, ko verjamemo, da so določeni standardi nedotakljivi, odpiramo vrata eroziji teh pravic. Moč delodajalcev in kapitala se nenehno prilagaja in išče nove načine za »optimizacijo dobička«, kar pogosto pomeni pritisk na stroške dela – torej na plače, pogoje dela in varnost zaposlenih. Individualizacija dela in slabitev kolektivnih pogajalskih mehanizmov še dodatno otežujeta položaj delavcev.
Prvi maj bi torej moral ostati kot klic k akciji in solidarnosti ter k vprašanjem: ali so pogoji dela pravični za vse, ali imajo vsi delavci glas in moč, da se pogajajo za boljše pogoje, ali dovolj storimo za zaščito najranljivejših na trgu dela, ali tehnološki napredek služi blaginji vseh ali le povečuje neenakosti? Ko torej te dni uživamo v lepem vremenu, namenimo kakšen trenutek tudi razmisleku o tem.