V prejšnjih delih te serije smo raziskovali psihološke korenine človeške nagnjenosti k negativnim novicam in na kakšen način jih na splošno konzumiramo. Ta pojav je tesno prepleten z bolj temeljnim vprašanjem: kaj je resnica v dobi, ko informacije krožijo hitreje kot kdaj koli prej, in kako mediji oblikujejo naše dojemanje resničnosti?
Resnica ima neko posebno vrednost in, če rečemo malce filozofsko, praviloma vodi k uspešnemu delovanju. Lahko smo tudi bolj konkretni: gradbenik, ki ne zna natančno meriti, bo zgradil poševno hišo, in politik, ki deluje na podlagi napačnih informacij, lahko sprejme katastrofalne odločitve. Poznavanje dejstev nam torej omogoča sprejemanje bolj spretnih odločitev in učinkovitejše delovanje v svetu.
Vendar ima resnica tudi notranjo vrednost. Raziskave kažejo, da bi večina ljudi raje izbrala pristno človeško življenje z vsemi izzivi vred kot pa življenje brezmejnega užitka. Že od Platona misleci resnico povezujejo s koncepti, kot so pravičnost, svoboda in celo božanskost.
Velik pritisk
Kljub temu se zdi, da je danes resnica pod pritiskom. Živimo v času naraščajočega skepticizma do samega koncepta objektivne resnice. Lažne novice (fake news) sicer niso nov pojav – že velikega Rimljana Marka Antonija je lažna novica o Kleopatrini smrti pognala v samomor – vendar so v internetni dobi posledice dosegle epidemične razsežnosti. Širijo se preko platform, kot je facebook, na katerih dandanes marsikdo išče novice. Te lahko vplivajo na volitve, spodbujajo nemire in spodkopavajo zaupanje v institucije.
Nekateri filozofi, kot je ameriški filozof Harry Frankfurt, ločijo med lažnimi novicami in tistim, kar je poimenoval »nakladanje«. Lažnivec mora poznati resnico, da jo lahko prikrije, medtem ko nakladaču sploh ni mar za resnico – ne nasprotuje ji, temveč jo preprosto ignorira. V tem smislu je nakladanje morda celo večji sovražnik resnice kot laž.
Toda vrnimo se k bistvu: zakaj so lažne novice tako prepričljive? Številne raziskave opozarjajo na »učinek iluzorne resnice«, ko se nam trditev zdi bolj verjetna, če smo jo že slišali ali prebrali. To se zgodi, ker ponavljajoče se informacije možgani lažje obdelajo, to lahkotnost obdelave pa napačno interpretiramo kot znak verodostojnosti. Ta učinek deluje tudi pri očitno neresničnih trditvah in ne glede na naša politična prepričanja. Že en sam stik z lažno novico lahko poveča njeno zaznano verodostojnost, tudi če se tega stika ne spominjamo.
Sposobnost razločevanja
Naša sposobnost razločevanja med resnico in lažjo je torej bolj omejena, kot si radi mislimo.
Čeprav je koncept resnice izmuzljiv – filozofi se še vedno ne morejo povsem zediniti glede njene natančne definicije in celo naša zaznava osnovne realnosti je filtrirana skozi naše možgane – iskanje najboljše možne »resnice« ostaja ključno.
Kaj torej storiti? Zavedati se moramo, da vsi viri niso enako verodostojni. Preverjanje dejstev pri zaupanja vrednih virih je ključnega pomena. Namesto da se zanašamo na občutek »poznanosti« informacije, lahko zavestno premislimo, kako se neka trditev sklada z znanjem, ki ga že imamo. Če potrebnega znanja nimamo, si vzemimo čas za iskanje dodatnih informacij.
Razumevanje učinka iluzorne resnice in drugih kognitivnih pristranskosti nam še kako lahko pomaga biti bolj previden pri sprejemanju informacij.
