Na predvečer dneva zahvalnosti, 24. novembra 1971, je miren, neopazen moški v poslovni obleki vstopil na letalo družbe Northwest Orient Airlines na letu 305 iz Portlanda v drugo ameriško mesto — Seattle. Nekaj ur kasneje je ta isti moški z dvema padaloma in 200.000 dolarji skočil z zadnjega dela letala sredi viharne noči nad gozdovi zvezne države Washington. Kdo je bil ta moški, ki je postal znan kot D. B. Cooper? Je preživel smrtonosni skok? In kje je končal denar? Več kot 50 let kasneje ostaja njegova identiteta neznana, njegov drzen podvig pa je postal del ameriške folklore in je, seveda, pritegnil tudi hollywoodske scenariste.
Moški, ki se je na letališču v Portlandu predstavil kot Dan Cooper, je bil videti kot vsak drug poslovnež, star dobrih štirideset let. Oblečen je bil v temno obleko z belo srajco in črno kravato. Mirno je plačal z gotovino za enosmerno vozovnico in si na letalu naročil bourbon s sodo. Kmalu po vzletu, ko je bilo letalo boeing 727 v zraku, je poklical stevardeso Florence Schaffner in ji izročil listek. Mislila je, da ji ponuja svojo telefonsko številko, zato je listek spravila v žep. Cooper se je nagnil k njej in ji mirno rekel: »Gospodična, bolje, da pogledate listek. Pri sebi imam namreč bombo.«
Bomba v aktovki
Na listku je pisalo, da ima v svoji aktovki eksplozivno telo in da ga bo sprožil, če ne bodo izpolnili njegovih zahtev. Ključna je bila 200.000 dolarjev (preračunano v današnjo vrednost bi bilo to več kot 1,5 milijona dolarjev) v neoznačenih 20-dolarskih bankovcih. Poleg tega je zahteval štiri padala (dve glavni in dve rezervni).
Stevardesa je nemudoma obvestila kapitana, ki je poklical kontrolo zračnega prometa. Na tleh se je začela mrzlična akcija zbiranja denarja in padal. Medtem je letalo dve uri krožilo nad Seattlom. Potniki niso vedeli ničesar o drami, ki se je odvijala. Povedali so jim le, da imajo manjše tehnične težave. Stevardese so opisale Cooperja kot izjemno mirnega, vljudnega in obzirnega. Naročal si je pijačo in celo ponudil, da bo plačal zanjo.
Po dotakanju goriva je Cooper pilotom dal nova nadaljnja navodila: leteti so morali proti Ciudad de Mexico, vendar z zelo specifičnimi parametri — na višini približno 3000 metrov, z minimalno možno hitrostjo, iztegnjenimi zakrilci in, kar je bilo ključno, z odprtimi zadnjimi stopnicami, ki so bile značilnost letal boeing 727. Piloti so ga opozorili, da letenje z odprtimi stopnicami ni varno, vendar je vztrajal.
Skok v ledeno noč
Letalo je vzletelo okoli 19.40. Spremljala sta ga dva lovca F-106, ki pa sta morala zaradi slabe vidljivosti in drugačne hitrosti letenja ohranjati razdaljo. Okoli 20.13, ko je bilo letalo nekje nad gozdnatim in goratim območjem jugozahodne zvezne države Washington, so se v pilotski kabini prižgale opozorilne luči. Cooper je takrat skočil v ledeno deževno noč, v popolno temo, s temperaturo okoli -20 °C na tisti višini, oblečen zgolj v poslovno obleko in z denarjem, privezanim nase.
Začela se je ena največjih in najdaljših iskalnih akcij v zgodovini ZDA. Vojska, policija in prostovoljci so prečesavali na stotine kvadratnih kilometrov gozdov, vendar niso našli ničesar – ne trupla, ne padala, ne aktovke in ne denarja. Kot da bi se Cooper preprosto razblinil v zraku.
Leta so minevala in primer je postajal legenda. Nato pa je leta 1980, torej devet let po ugrabitvi letala, prišlo do edinega konkretnega odkritja. Osemletni deček Brian Ingram je med igro na peščeni obali reke Columbia, blizu mesta v Washingtonu, našel tri razpadajoče zavoje 20-dolarskih bankovcev. Skupno je bilo tam 5800 dolarjev. Serijske številke so se natančno ujele z denarjem, ki so ga izročili Cooperju.
Toda kako je denar prišel tja, več deset kilometrov stran od predvidenega območja skoka? Ali to pomeni, da Cooper ni preživel skoka in je denar sčasoma odplavilo po reki? Ali pa ga je tam zakopal in ga nikoli ni prišel iskat? Kljub intenzivnemu prekopavanju obale niso našli ničesar drugega.
Mimogrede, ime D. B. Cooper se ga je prijelo zaradi medijske pomote; novinar je napačno razumel ime in ga objavil, to pa je ostalo.
Več kot tisoč osumljencev
FBI je v 45 letih preiskave preveril več kot tisoč osumljencev. Nekateri so posebej izstopali. Med njimi je bil Richard McCoy ml. Nekaj mesecev po Cooperjevi ugrabitvi je izvedel skoraj identično ugrabitev z istim tipom letala in zahteval 500.000 dolarjev. Tudi on je skočil s padalom, vendar so ga kasneje ujeli. Kljub podobnostim ga je FBI na koncu izključil kot osumljenca.
Duane Weber je pred smrtjo leta 1995 svoji ženi menda priznal, da je on Dan Cooper. Žena se je spomnila, da je res imel nočne more, v katerih je govoril o skoku z letala. Vendar pa njegov DNK ni ustrezal delnemu profilu, ki ga je FBI uspel pridobiti s kravate, ki jo je Cooper pustil na letalu.
Sheridan Peterson je bil izkušen padalec in marinec, ki je ustrezal fizičnemu opisu. V času ugrabitve je delal za Boeing v Seattlu in je imel znanje o letalu. Do svoje smrti je ostal zanimiv osumljenec, vendar trdnih dokazov ni bilo.
Leta 2016 je FBI tako po 45 letih uradno zaprl aktivno preiskavo primera. Sklenili so, da je Cooper najverjetneje umrl med skokom zaradi nevarnih pogojev, neprimerne opreme in pomanjkljivega znanja o terenu.
Ta primer tako ostaja edini nerešen primer zračnega piratstva v komercialnem letalstvu.
