Dvaindvajsetega junija 1983 je v Rimu izginila 15-letna Emanuela Orlandi. Na videz tragičen, vendar morda vse preveč pogost primer pogrešane najstnice se je v naslednjih dneh, mesecih in desetletjih razvil v labirint teorij zarote, ki so vključevale papeža, turškega terorista, sovjetske tajne službe, italijansko mafijo in finančne škandale znotraj vatikanskih zidov. Emanuelino izginotje je postalo simbol mračnih skrivnosti, ki jih Sveti sedež morda skriva, in vtis v kolektivnem spominu Italije. Kje je torej Emanuela Orlandi in kaj se je zgodilo?
Emanuela je bila četrta od petih otrok Ercoleja in Marie Orlandi. Družina je živela znotraj vatikanskih zidov, saj je bil oče uslužbenec vatikanske prefekture. Bila je državljanka Vatikana, njeno življenje pa je bilo prepleteno z utripom te majhne, vendar vplivne države. Bila je nadarjena glasbenica, ki je študirala klavir, flavto in petje na glasbeni šoli Tommaso Ludovico da Victoria v središču Rima, v bližini trga Piazza Navona.
Ponudba za delo
Po koncu pouka ob 19. uri je Emanuela izginila nekje na poti do avtobusne postaje. Nikoli več ni prišla domov.
V prvih dneh je njena družina v obupu preiskovala rimske ulice. Kmalu pa so se začeli vrstiti skrivnostni telefonski klici, ki so primer spremenili v mednarodno dramo. Različni klicatelji so trdili, da imajo informacije o njej, nekateri so ponujali lažne sledi, drugi pa so postavljali zahteve.
Najbolj odmevna je postala teorija, da je bila ugrabljena z namenom izsiljevanja za izpustitev Mehmeta Alija Ağce, turškega skrajneža iz organizacije Sivi volkovi, ki je dve leti pred tem, leta 1981, na Trgu svetega Petra streljal na papeža Janeza Pavla II. in ga hudo ranil. Klicatelji, ki so se predstavljali kot del te skupine, so zahtevali Ağcevo izpustitev iz italijanskega zapora v zameno za Emanuelino vrnitev.
Papež Janez Pavel II. je primeru dal izjemno težo, ko je med javno molitvijo 3. julija 1983 osebno pozval ugrabitelje, naj izpustijo nedolžno dekle, s čimer je prvič javno potrdil teorijo o ugrabitvi. S tem je primer postal mednarodna afera, polna špekulacij o »bolgarski sledi« – domnevni vpletenosti vzhodnoevropskih tajnih služb, ki naj bi stale za poskusom atentata na papeža zaradi njegove podpore poljskemu gibanju Solidarnost.
Šahovska figura
Emanuela naj bi bila samo šahovska figura v tej veliki geopolitični igri hladne vojne. Kljub številnim klicem, posnetkom njenega glasu (ki naj bi dokazovali, da je živa) in zapletenim navodilom ugrabiteljev, ni prišlo do preboja. »Sled Ağci«, kot so ji rekli, se je sčasoma ohladila in izkazala za verjetno napačno.
Leta so minevala, primer je tonil v pozabo, dokler se ni leta 2005 pojavila nova, še bolj srhljiva sled, ki je kazala neposredno na temno srce rimskega podzemlja in njegove povezave z Vatikanom. Med oddajo o pogrešanih osebah je anonimni klicatelj razkril: »Če želite rešiti primer, poglejte, kdo je pokopan v baziliki Sant'Apollinare, in preverite uslugo, ki jo je De Pedis naredil za kardinala Polettija.« V tej baziliki je bil pokopan Enrico De Pedis — Renatino, zloglasni vodja bande della Magliana, najmočnejše kriminalne združbe v Rimu v 70. in 80. letih. Pokop mafijskega šefa v vatikanski baziliki je bil izjemno nenavaden in je sprožil val ugibanj.
Njegova nekdanja ljubica Sabrina Minardi je kasneje pričala, da je De Pedis ugrabil Emanuelo po naročilu vplivnežev iz Vatikana, vključno z nadškofom Paulom Marcinkusom, takratnim vodjo kontroverzne Vatikanske banke (IOR). Razlog naj bi bil finančne narave – De Pedis in njegova banda naj bi pomagali Vatikanu pri pranju denarja, ugrabitev pa naj bi bila opozorilo ali povračilni ukrep v sporu glede izgubljenega denarja. Po tej teoriji naj bi Emanuelo najprej zadrževali, nato pa brutalno umorili in njeno truplo odvrgli v mešalec za beton.
Ta sled je vodila do odprtja De Pedisove grobnice leta 2012. Emanuelinih posmrtnih ostankov v njej niso našli. Vendar pa je teorija o vpletenosti Vatikana ostala živa, okrepljena z občutkom, da je Sveti sedež skozi desetletja oviral preiskavo, prikrival dokumente in zavračal polno sodelovanje z italijanskimi oblastmi. Leta 2019 so po novem namigu odprli celo dve grobnici na teutonskem pokopališču znotraj Vatikana, vendar sta bili, presenetljivo, popolnoma prazni, brez kakršnihkoli posmrtnih ostankov.
Druge teorije
Pojavile so se tudi druge teorije. Ena namiguje, da je bila Emanuela žrtev spolne zlorabe s strani visoko postavljenega duhovnika ali celo več njih, in je bila utišana, ko je postala prevelika grožnja. Glavni vatikanski eksorcist, oče Gabriele Amorth, je pred smrtjo trdil, da je šlo za »zločin s spolnim motivom«, v katerega so bili vpleteni vatikanski uslužbenci in tuja diplomacija.
Po 40 letih tišine in zavračanja je Vatikan v začetku leta 2023, pod pritiskom novega Netflixovega dokumentarca Vatican Girl: The Disappearance of Emanuela Orlandi in neumornega boja Emanuelinega brata Pietra, končno napovedal ponovno odprtje preiskave. Ta poteza je obudila upanje, da bi resnica končno lahko prišla na dan. Primer je dobil nov zagon tudi s pričanjem Emanueline prijateljice iz otroštva, ki je razkrila, da ji je Emanuela teden dni pred izginotjem zaupala, da jo je »nadlegoval nekdo blizu papeža« v vatikanskih vrtovih.
Usoda Emanuele Orlandi ostaja eden največjih skrivnostih zločinov sodobne Italije.
