Toda po drugi strani se ta domislica, ki s poniglavim sprenevedanjem v resnici ne presega okvirov cenenega populizma, v trenutnem ozračju pred referendumom o novem zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti izkazuje tudi kot politično spretna in vsaj v tem pogledu že skoraj duhovita poteza: ne le, da je predlog vsaj do neke mere najbrž tudi posledica ocene, da uspehu referenduma ne kaže najbolje, zaradi česar ga je mogoče razumeti kot nadgradnjo doslej že dokaj izčrpanih in v precejšnji meri tudi povoženih argumentov predlagateljev referenduma, s katero bi osvežili čustva »njihovega« volilnega telesa, temveč hkrati jemlje tudi nekaj vetra iz jader zagovornikov »novega zakona«. Ti so namreč potrebo po natančni ureditvi meril za podeljevanje dodatkov k pokojninam zaslužnih umetnic in umetnikov v pretežni meri utemeljevali prav z neustreznostjo in zastarelostjo sedanjega zakona iz leta 1974 – torej ravno tega, ki naj bi ga zdaj na pobudo SDS »ukinili«.
Ob začetku konklava
Kardinali gredo pod ključ, da izberejo 267. papeža. Med njimi tudi eden slovenskega rodu
