V znameniti vatikanski Sikstinski kapeli, ki so jo poslikali sloviti slikarji 15. in 16. stoletja, kot je Michelangelo, se v sredo začenja konklave, volitve novega papeža. Na njem ima glasovalno pravico 133 kardinalov z vsega sveta, ki so mlajši od 80 let, med njimi je 72-letni Vinko Bokalič, argentinski primas slovenskega rodu. Kardinali, ki so starejši od 80 let, pa lahko sodelujejo pri posvetovanju, morda bo med njimi 90-letni Franc Rode, nekdanji ljubljanski nadškof. V sredo bo glasovanje eno, in sicer popoldne, potem pa štirikrat na dan za strogo zaprtimi vrati. Če odločitve ne bo do vključno petka, sledi v soboto prekinitev, potem pa gre glasovanje spet naprej, dokler ne bo eden od kandidatov dobil dveh tretjin glasov in postal novi papež.
Pustili so jih na dežju ob kruhu in vodi
Kardinali so »zaklenjeni« in ne smejo zapustiti konklava do izvolitve novega papeža, s čimer poskuša Cerkev pospešiti izvolitev in preprečiti, da bi ostala dlje časa brez voditelja. Ta praksa se je uveljavila po letu 1271, ko je Cerkev dobila papeža šele po treh letih glasovanj. Kardinali se niso znali dogovoriti, dokler jih prebivalci mesteca Viterba – kjer so, 80 kilometrov od Rima, tedaj potekale volitve – niso zaklenili ter pustili le ob kruhu in vodi. Ostali so tudi brez strehe in bili popolnoma premočeni od dežja.
Po glasovanju se sežge glasovalne lističe, na katere so kardinali elektorji napisali svoj predlog za papeža. O neuspešnem glasovanju priča črn dim sežganih lističev nad Sikstinsko kapelo, o uspešnem pa bel, ki tako oznani vernikom, zbranim na Trgu svetega Petra, in sploh zunanjemu svetu, da ima Katoliška cerkev novega papeža. Kardinali, ki glasujejo, in tudi tisti, ki sodelujejo na posvetovanju, pa ne smejo biti v stiku z zunanjim svetom, tako da v Sikstinski kapeli med konklavom nimajo mobitelov ali računalnikov.
Na konklavu je molk zlato
Nekako uro po izvolitvi – vsaj tako je bilo leta 2013 – se na balkonu pred Trgom svetega Petra pojavi novi papež; tokratni bo že 267. po vrsti. Med letoma 1523 in 1978 so bili vsi papeži Italijani, zatem so sledili Poljak Karel Wojtyla kot Janez Pavel II., Nemec Joseph Alois Ratzinger kot Benedikt XVI. in Argentinec Jorge Bergoglio kot Frančišek, ki je prvi neevropski papež.
Običajno favoriti za papeža na konklavu ne nagovarjajo kardinalov elektorjev. Za takšne vsiljivce se je v renesansi uveljavil rek: »Kdor pride na konklave kot papež, z njega odide kot kardinal.« Pravzaprav imajo favoriti običajno druge kardinale, ki na konklavu zanje izvajajo »volilno kampanjo«. Leta 2013 je tako več uglednih pomembnih kardinalov navijalo za tedanjega argentinskega primasa Bergoglia, ki je zadržano molčal, v čemer so konservativci videli navidezno in taktično skromnost. Pogosto je za papeža izvoljen kardinal, ki na konklave ni prišel kot favorit, tako je bilo ob izvolitvi Wojtyle leta 1978. Za Ratzingerja pa se je že pred začetkom konklava leta 2005 vedelo, da bo novi papež, menda tudi leta 2013 za Bergoglia.
Iskanje voditelja za dezorientirano človeštvo
Papež ni le vrhovni poglavar 1,4 milijarde (nominalnih) katoličanov, ampak tudi voditelj vplivne diplomacije in menda najbolj informirane države na svetu. Za Bergoglia je slovenski premier Robert Golob dejal, da je »vest sveta«. Kot branitelj človekovega dostojanstva in zagovornik dragocenosti vsakega posameznika je bil moralna avtoriteta. To je dokazal predvsem s svojo naklonjenostjo migrantom in vsem ljudem na obrobju. Poleg tega je v sami Cerkvi spodkopal diaboliziranje homoseksualcev, ko je dejal: »Kdo sem, da bi jih obsojal?« Pomembna je bila tudi Frančiškova podpora okoljevarstvenim prizadevanjem. Vendarle pa pomembnih reform – kot so dovoljenje duhovnikom, da se poročijo, ženskam, da postanejo duhovnice, in ločenim, da prejemajo sveto obhajilo – ni izpeljal. Nekateri menijo, da bo to naloga njegovega naslednika.
V ponedeljek so kardinali na še enem svojem srečanju za zaprtimi vrati pred začetkom konklava orisali bodočega papeža kot nekoga, ki je sposoben voditi »dezorientirano človeštvo«. Sicer je kar 108 od 133 kardinalov elektorjev postavil Frančišek, ki naj bi si na tak način poskušal zagotoviti naslednika po svoji meri, torej reformatorja, ki je naklonjen odpiranju svetu. A med temi 108 kardinali gre tudi za škofe, ki so zasidrani v svoji lokalni skupnosti, zato ni nujno, da se strinjajo s Frančiškovimi idejami.
Boj bo hud
Vsekakor se ima večina kardinalov za Frančiškove duhovne dediče. Zmerni konservativci, ki so mu bolj navidezno blizu, poskušajo pridobiti vpliv s pozivi k enotnosti Cerkve in s tem, da v ospredje postavljajo teološka vprašanja. Konservativec Ratzinger je bil leta 2005 izvoljen kot izjemen teolog. Zelo pomembno vprašanje na konklavu bo tudi, ali naj papež vlada sam ali pa mora imeti podporo sinode, se pravi škofov.
Bernadette Sauvaget, novinarka bolj levo usmerjenega pariškega dnevnika Liberation, je za spletno stran Public Senat izjavila: »Razmerje med reformatorji, ki so bolj odprti, in konservativci na konklavu je nekako 70:60. Torej noben tabor nima dvotretjinske podpore. Boj bo hud.«
