Za vami je še ena nekoliko nenavadna sezona. Začeli ste jo v Parizu, končali pa v Poitiersu, kamor ste prišli tik pred končnico in se z njim prebili vse do finala. Kako je pravzaprav vse skupaj potekalo?
Okoliščine prestopa so bile res nekoliko nenavadne. Sam nisem vedel ničesar, niti moj menedžer ni bil obveščen, vse se je zgodilo zelo hitro, praktično zadnji hip. Bila pa je to dobra priložnost, ki je nisem mogel zavrniti. Hkrati je bil to zame tudi nekakšen znak, da sem imel dobro sezono, sicer me Poitiers verjetno sploh ne bi želel pripeljati.
Prva sezona v francoski ligi je torej za vami. Ste se v njej dobro znašli?
Pred začetkom sezone sem bil nekoliko nervozen, saj je bila to nova liga zame, nepoznano okolje. A vseeno mi je bilo lažje, ker je bil v ekipi tudi Rok Bračko. Na koncu sem vesel, da sem pokazal, da lahko igram na tej ravni.
Lani ste po uvodnem delu sezone v Calcit Volleyju odšli v Italijo, kjer liga velja za najmočnejšo na svetu. Kako bi primerjali italijansko in francosko prvenstvo?
Tudi v Franciji je odbojka na visoki ravni, a razlika je predvsem v zrelosti igralcev. V Italiji je več izkušenih profesionalcev, ki to počnejo že dolgo, v Franciji pa je v mnogih ekipah, tudi v Paris Volleyju, precej mladih fantov. To ne pomeni, da so slabši, a še niso na točki, ko bi lahko rekli, da so stoodstotno profesionalci.
Ali bi torej lahko rekli, da je francoska liga neke vrste razvojna liga?
Da, kar pa je bilo zame, kot mladega igralca, ravno prav.
Se vam zdi, da vam je lanska izkušnja iz Monze dala nekaj prednosti v tej sezoni?
Zagotovo. Prepričan sem, da letos v Franciji ne bi igral tako dobro, če lani ne bi bil v Monzi. Seveda še nisem na ravni, da bi lahko v Italiji igral vidnejšo vlogo, saj gre le za najvišjo klubsko raven, a sem iz obeh sezon vzel največ, kar sem lahko. V Parizu je bila kakovost treningov nižja kot v Monzi, da o reprezentanci niti ne govorim, vendar sem pridobil dragocene izkušnje in samozavest, ki mi je prej manjkala. Mislim, da mi bo vse to samo pomagalo že letos v reprezentanci in potem v nadaljevanju kariere.
V naslednji sezoni boste igrali za Tours, aktualnega francoskega prvaka in rednega udeleženca lige prvakov. Nov velik izziv?
Vsekakor. V Franciji je vsaj šest ekip na podobni ravni, toda kar zadeva organizacijo in profesionalizem, je Tours najboljši. Veselim se igranja v ligi prvakov, saj bo to povsem nova izkušnja. Res je, da sem s Poitiersem izgubil prav proti njim v finalu, toda zagotovo bo to korak naprej, ki sem si ga želel, ko sem iskal nov klub.
Reprezentanci ste se pridružili kot eden zadnjih skupaj z Urošem Planinšičem. Tokrat verjetno že v drugačnem položaju kot prejšnja leta?
Drži. Delam na tem, da bom nekoč v reprezentanci popolnoma uveljavljen igralec, česar zdaj še ne morem trditi. V primerjavi s prejšnjima letoma mi je letos lažje, saj že poznam sistem dela. Vem, kaj pričakovati, in mislim, da se to pozna tudi na igrišču. Samozavest je večja, saj sem že nekaj dal skozi, čeprav je to še skromno v primerjavi z ostalimi fanti, ki imajo za sabo evropske kolajne.
Reprezentanca je letos precej pomlajena, manjkajo nekateri dolgoletni nosilci igre. Se to pozna?
Seveda. Ni več Čebulja, Pajenka, Ropreta – to se takoj občuti. A pomlajevanje je bilo nujno, slej ko prej pride čas za to. Dobro je, da mlajši fantje dobijo priložnost, spoznajo, kje stojijo v primerjavi z najboljšimi, in morda dobijo tudi ponudbe iz močnejših lig. Tako bodo bolj cenili delo doma.
Selektor Fabio Soli želi reprezentanco usmeriti v hitrejšo igro. Kako gledate na to spremembo?
Mislim, da je to prava pot. Svetovna odbojka gre v smeri hitrosti in dinamike, to kažejo Poljaki, Italijani … Tudi blokerji niso več samo dvometraši, pomembna je hitrost. Toda to je proces, ki zahteva čas in potrpljenje.
V Carigradu ste pred začetkom lige narodov odigrali dve pripravljalni tekmi proti Turčiji. Kakšna je vaša ocena pripravljenosti ekipe?
Težko rečem, saj smo igrali le ti dve tekmi, pa še v drugačnih postavah. Morda še nismo tam, kjer bi si želeli, a verjamem, da bomo do prve tekme s Kubo že nared. Videti je, da se premikamo v pravo smer.
Kakšni pa so cilji v ligi narodov?
Vedno je cilj zmaga. Se pravi, premagati vse svoje nasprotnike in s takšno miselnostjo bomo šli v vsako tekmo…
…če se nekoliko pošalim, vidi se, da ste se tudi vi navzeli miselnosti Tineta Urnauta?
Vendar je edina pravilna. Če se nekoliko dotaknem klubske sezone v Franciji, ko sem prišel v Poitiers, je bil prvi cilj, da se uvrstimo v polfinale, kar smo uresničili, nato smo z uvrstitvijo v finale že presegli ta cilj. Ko bi morali biti najboljši, smo se zadovoljili s tem, saj je bilo to več od naših pričakovanj, tako zadnji teden pred finalom treningi niso bili več takšni kot prej. Zato je tako zelo pomembno, da greš v vsako tekmo z miselnostjo, da jo moraš dobiti. Seveda to ni vedno možno, velikokrat je odvisno tudi od dnevne forme, vendar je to edina pravilna pot.
Kakšna so torej vaša pričakovanja v Riu de Janeiru?
Kot sem že dejal, na pot smo odšli s ciljem, da dobimo vse štiri tekme. Ali nam bo to uspelo, bomo šele videli, bo pa vsekakor zanimivo. Osebno še nisem bil v Južni Ameriki, zame bo to nova izkušnja in en lep del, ki ti ga da odbojka, je, da lahko veliko potuješ in vidiš drugačno kulturo. Mislim pa, da se nimamo česa bati, nekaj malega nam še manjka, da bi bila naša igra, kot si želimo, vendar smo blizu. Verjamem, da bomo ob pravem trenutku prikazali najboljšo igro. x
