Že zjutraj je bilo v zraku čutiti, da je to tisti dan. Dan d, dan d'Huez. V čakanju na prihod karavane ob vznožje tega mitskega vzpona je ena bolj pogostih tem predvsem med slovenskimi navijači virus, ki se je nekako vtihotapil v ekipo UEA Emirates. Virus, zaradi katerega je Brandon McNulty že odstopil, Tim Wellens in Adam Yates pa sta zaradi njega v zadnjih dneh bila bitko za preživetje. Bitko z metlo. Sranje. Dobesedno. Ne le da bo ostal brez svoje vojske, obstaja bojazen, da tudi Pogačar na koncu ne bo ostal imun za virus. Vsaj delni odgovor bomo dobili že nekaj ur kasneje. »Shit happens,« nam za dobro jutro skozi smeh navrže sosed Tony, mož z juga Francije, ki se je večkrat pohvalil, da je bil že petkrat v Ljubljani in je ne more prehvaliti.
Spodaj norišnica počasi jemlje zalet. Informacija, do kdaj bo cesta proti vrhu odprta za kolesarje, je vredna suhega zlata. »A ti kaj več veš?« že dopoldne pride klic sokrajana Jožeta, ki je s svojo kolesarsko druščino oddaljen še nekaj deset kilometrov. Na četrtkovi etapi so jih zaustavili ob enih popoldne in kakšnih petnajst kilometrov pred ciljem, tokrat naj bi rampo na začetku klanca po nekaterih informacijah spustili že ob desetih dopoldne. A kdo bi vedel. Kar bo, bo, je najboljše vodilo pred odhodom v to norišnico.
Veliko mravljišče
Pobočje mitskega vzpona se je spremenilo v mravljišče. Osir, ki ga je zajela rumena mrzlica, ki je naraščala iz ure v uro. Po spustu v ta kolesarski Babilon, v katerem se mešajo jeziki, hitro postane jasno, da si bodo morali kolesarji nekaj ur kasneje rezati pot skozi nepregledne množice kot Mojzes skozi Rdeče morje. Še pred Pogačarjem, Tratnikom, Mohoričem in ostalimi kolesarji so se z 21 serpentinami spoprijeli amaterji, navijači, ljubitelji tega športa. Koliko jih je bilo? Ogromno. Ogromno in še kakšen več. Ogromno in minus ena. Avtorju teh vrstic po boleči izkušnji dan pred tem niti na misel ne pride, da bi se klanca lotil s kolesom. Dan prej je svoj kratek kolesarski izlet slabo začel, nato pa naglo popustil. Oziroma dobro mu je šlo, potem pa se je začel klanec.
Na drugi strani ograje je bolje, prijetneje. Ko se peš spuščaš po klancu navzdol, v to človeško mravljišče, opazuješ imena na cesti. Pogijev ne manjka, za slovenskega šampiona navija tudi neki slovaški par. »Nekoč smo stiskali pesti za Sagana, zdaj, ko nimamo svojih asov, pa navijamo za Slovenca. Tako ali tako nas pogosto zamenjujejo,« se smeji Laura, boljša polovica omenjenega para. Malce nižje na cesti naletimo tudi na izpisano ime zdaj že več kot dve desetletji pokojnega Marca Pantanija, dolgoletnega rekorderja tega vzpona.
Ime neponovljivega Pirata sta na cesto zapisala Paulo in Gabriel, oče in sin iz Milana. Ne gre za »hommage« legendarnemu hribolazcu, ampak njegovemu zvestemu navijaču. »To je v spomin Gureinu De Santiju, enemu Marcovih najzvestejših navijačev, ki je umrl pred nekaj tedni v starosti 85 let. Vsako leto je prišel na Tour in na prelazih izpisal Pantanijevo ime in tako tudi sam postal legenda. S sinom sva se odločila, da prevzameva štafeto in nadaljujeva njegovo delo,« pravi oče Paul.
Vsak ima svojo zgodbo
Takšnih in podobnih zgodb ne manjka. Pravzaprav ima vsak, ki se je podal v klanec s kolesom ali peš, svojo. Tudi zanimivih kostumov, kot vedno, ne manjka. Če bi morali izbirati zmagovalca, potem bi bil resen kandidat možak, ki je proti vrhu vlekel hladilnik. Pravijo, da ni bil prazen in da ga je privlekel vse do vrha. »Chapeau,« kot bi rekli v kolesarskem žargonu.
Napetost in vzdušje na klancu naraščata iz ure v uro, caravane publicitaire, promocijska karavana, je uvod oziroma napoved vrhunca dneva, crescendo pa nastopi nekaj pred 17. uro, ko prvi kolesarji zapeljejo v prvega izmed 21 ovinkov. In ko tisti trušč še pridobi nekaj decibelov ter se počasi, ovinek po ovinek, premika proti vrhu. O tem, kako se je razpletla etapa, o odzivih po njej in o tem, da Pogačarja in druščino jutri čaka še bolj peklenska etapa, pa na naslednji strani.