Alpe d'Huez (13,8 kilometra in 8,1 odstotka) je daleč od najtežjega alpskega vzpona v Franciji, a zagotovo najbolj unikaten na dirki po Franciji. Na znamenitem hribu s kar 21 serpentinami so se v zgodovini dirke po Franciji spisale že številne zgodbe. Prvi ga je osvojil legendarni Italijan Fausto Coppi, ki je tam zmagal leta 1952. Kačja proga vsakič, ko jo obišče dirka vseh dirk, privabi nešteto gledalcev. Nič drugače ni bilo niti letos.
Ti so že večkrat povzročili tudi številne incidente. Leta 1999 je eden izmed tistih, ki se kolesarjem želijo preveč približati, zbil vodilnega na dirki Giuseppeja Guerinija. Na srečo gledalca, ki je v rokah držal fotoaparat, je Italijan tudi na koncu prišel do etapne zmage. »Upam, da ne bo nič narobe in bomo lahko uživali v izjemnem vzdušju,« se tradicije Alpe d'Hueza zaveda tudi Tadej Pogačar. A najbolj legendarno vzpenjanje do petka, 24. julija 2026, je uspelo Guerinijevemu rojaku Marcu Pantaniju. Pravzaprav ne le eno, kar tri. Pirat je legendarni klanec leta 1995 prevozil v času 36:40, drugi najhitrejši čas je postavil dve leti kasneje, ko je bil trinajst sekund počasnejši, tretjega najboljšega pa ob svojem prvem napadu na znamenite ovinke leta 1994, ko je za vzpon potreboval 37:15.
V prvem poskusu prepustil zmago ubežnikom
Slovenski kolesarski šampion Tadej Pogačar se je danes drugič v svoji karieri na slovitem Touru spopadel z legendarnim klancem. Prvič je bilo to pred štirimi leti, ko je zmagal Tom Pidcock, Pogačar pa se nikakor ni mogel otresti Jonasa Vingegaarda, ki mu je tisto leto vzel tudi skupno zmago na francoski pentlji. Pogi pa ima na Alpe d'Huez še en slab spomin. »Na srečo Urška (Žigart, op. p.) letos ne bo prišla z mojim avtomobilom. Spomnim se, da je bil takrat ves blaten in pretresen zaradi tega, ker so se ga želeli dotikati vsi okoli avtomobila,« se je kolesar s Klanca pri Komendi spominjal svoje prve izkušnje legendarnega vzpona. Pogi je legendarni klanec takrat prevozil s časom 39:08.
Organizatorji so tokrat pripravili najlažjo predigro v zgodovini, ko se je etapa dirke po Franciji končala na »otoku sonca«, kot domačini pravijo kraju, ki ima kar 300 sončnih dni na leto. Vse z namenom, da pade legendarni Pantanijev rekord. Edini, ki ga je lahko podrl, ni razočaral.
Pogi v svojem slogu
Kljub temu da je imelo moštvo UAE Emirates-XRG nemalo težav z boleznijo v zadnjih dneh, so šli tokrat na polno. Od samega začetka, slovenski as pa je v svojem slogu dokončal delo. Ob težavah ekipe se je za napad odločil ob samem začetku vzpona in se hitro otresel vseh konkurentov. Z zadnjimi močmi so se upirali Richard Carapaz, Lenny Martinez in Sepp Kuss, a jim ni uspelo. Pogi se je sam prebijal proti vrhu klanca in drugega za drugim prehiteval ubežnike. Do konca je izničil vseh 3,5 minute zaostanka, kolikor ga je imel pred začetkom, in še 26. v karieri na dirki po Franciji dvignil roke v zrak. Tokrat morda celo najbolj impresivno in zadovoljno. »Neverjetno. Na takem mitskem vzponu ne more veljati 31 let star rekord. Takrat so se vozili še z železnimi karjolami na vrh hriba, danes pa imamo kolesa za 20.000 evrov. To sem dejal malce v šali, danes me je najbolj gnala etapna zmaga na tem mitskem vzponu, da sem končno osvojil tudi Alpe d'Huez. Neverjetno, da sem imel take noge,« je po veličastni zmagi in rekordnem času 35:29 dejal Pogi.
V ozadju je Remco Evenepoel dokazal, da je drugi najboljši na dirki, najzanimivejša pa je bila bitka za belo majico, med katero se je Isaac del Toro kot klop držal Paula Seixasa. Na koncu se ga je tudi otresel.
Čeprav v soboto sledi še najtežja etapa na letošnji dirki po Franciji, pa je skoraj že jasno, da je Tadej Pogačar novi (stari) zmagovalec Toura. Zdaj ga zagotovo zanima le še prestižna etapna zmaga v Parizu.
