Čeprav bosta Tadej Pogačar in druščina enega najbolj ikoničnih vzponov Toura obiskala šele konec tedna, vse kolesarske poti že nekaj dni vodijo na Alpe d'Huez, kjer bosta de facto veliki finale 113. dirke po Franciji in cilj kar dveh etap. Že nekaj dni pred dirko je bil zaseden praktično vsak košček zemlje ob cesti, tudi na travnikih na vrhu hriba, ki so se v teh dneh znova spremenili v improvizirane avtokampe, pa je bila že v torek popoldne precejšnja gneča. In to tri dni, preden bo rumena karavana obiskala to zimsko športno središče in njegovih legendarnih 21 serpentin, ki nosijo imena nekdanjih zmagovalcev.
Hollywoodski »blockbuster«
Za ljubitelje kolesarstva je Alpe d'Huez to, kar je Glastonbury za ljubitelje glasbe. Če je bližnji Galibier denimo klasika, Chopin, potem je Alpe d'Huez rokenrol, Rolling Stones. Hollywoodski »blockbuster«. Na nizozemskem ovinku, kjer je vedno najboljša zabava, je bilo pestro že v torek zvečer. Sedmi oziroma petnajsti ovinek, odvisno, s katere strani štejete, je Dutch Corner. Nizozemcev ne zanima preveč, kako trenutno kaže nizozemskim kolesarjem.
Najvišje uvrščeni nizozemski kolesar v skupnem seštevku je Thymen Arensman, ki na 27. mestu zaostaja več kot poldrugo uro za rumeno majico. A zabava in vzdušje na v oranžno obarvanem ovinku zaradi tega nista nič slabša. Nizozemci so že nekoč davno posvojili in si prisvojili ta klanec v francoskih Alpah. »Naar links! (Na levo!) Naar rechts! (Na desno!) Nog unne keer! (Še enkrat!),« odmeva iz zvočnika, ki čez dan praktično ne ugasne.
Tudi na ovinku, ki so ga zasedli danski navijači, ni bilo ravno komorno vzdušje, pa čeprav je Jonas Vingegaard že doma. »Show must go on,« nam je na vprašanje oziroma trditev »No Vingegaard?« v slogu Freddieja Mercuryja odvrnil Danec Rolf, ki je s prijatelji z avtodomom prevozil kakšnih 1600 kilometrov, da bi bil tu. Ko so se podali na pot, je bil Vingegaard še vedno v igri, zdaj pa bodo pesti stiskali za Mattiasa Skjelmosa in v še večji meri Madsa Pedersena, ki je še vedno v zeleni majici, zaradi napadalnega načina vožnje pa je zelo priljubljen med Danci.
Tudi številni nemški navijači so se nadejali, da bodo lahko v živo, iz prve vrste videli Floriana Lipowitza, enega glavnih »krivcev«, da je Tour tudi v Nemčiji po tisti apokalipsi, ki jo je za seboj pustil padec zlatega dečka nemškega kolesarstva Jana Ullricha, znova zelo gledan in priljubljen. V Sloveniji imajo gasilci Florijanovo nedeljo, torek pa zagotovo ni bil Florijanov dan. V ovinku, v katerem se je nesreči za las izognil tudi Pogačar, je grdo padel, diagnoza pa je podobna kot pri Vingegaardu. Zlomljena ključnica in seveda konec Toura. Igra na izpadanje se nadaljuje. »Schade,« je bil najkrajši in hkrati najboljši komentar enega izmed nemških navijačev, soseda v enem izmed barov oziroma pred enim izmed televizijskih zaslonov.
Zatišje pred viharjem
A šov se, kot že rečeno, mora nadaljevati – in tega v naslednjih dnevih na Alpe d'Huezu zagotovo ne bo manjkalo. Na vrhu je bilo sicer v teh dneh še precej mirno. Čez dan se zgoraj omenjeni improvizirani kampi, ki so, če verjamete ali ne, zastonj in kjer ni dežurnih inkasantov, bolj kot ne izpraznijo. Njegovi začasni prebivalci se raztepejo po okoliških hribih in dolinah. Nekateri peš, večina pa na takšnih ali drugačnih kolesih. Zvečer pa, glej ga zlomka, kmalu tišina. Kot da bi se to sicer veliko zimsko športno središče hitro kolektivno zazibalo v sen. Po deseti ali enajsti zvečer boste le s težavo našli še kakšen odprt lokal ali restavracijo. Zatišje pred viharjem? Polnjenje oziroma varčevanje z baterijami pred divjim koncem tedna?
Glede na zastave in registracijske tablice na avtodomih bi si upali trditi, da je morda celo največ Slovencev. In to z vseh koncev naše države, v enem izmed večjih avtodomov smo denimo opazili tudi nekoč znanega slovenskega trgovca, ki ima po kolesarski nesreči pred leti glede na videno še vedno veliko zdravstvenih težav. A kot vse kaže, ljubezen do kolesarstva kljub temu ni ugasnila.
Koliko se bo na koncu na pobočjih in vrhu zbralo navijačev? Kdo bi vedel, nekateri govorijo celo o pol milijona in več. Precej več. Številni bodo oblečeni v bolj ali manj domiselne kostume. Včeraj so se proti vrhu še naprej valile trume navijačev, ki so nato iskale svoj košček prostora pod alpskim soncem. Vse to kaže na divji, nori, spektakularen zaključek letošnjega Toura. Po dvodejanki na Alpe d'Huez resda sledi še etapa v Parizu, toda bolj kot ne je jasno, da bo, vsaj ko je govor o skupnem seštevku, vsega konec v soboto popoldne na klancu, ki je kljub svoji razvpitosti po zahtevnosti menda šele 56. najtežji kolesarski vzpon v Franciji. Glede vzdušja pa je bržkone numéro un, številka ena. »Desetkrat lažji od Krvavca!« nam je včeraj vehementno zatrdil novinarski kolega z Ekipe, ki se je že včeraj zapodil v ta dobrih trinajst kilometrov dolgi klanec in se pri tem pohvalil, da ga ni prehitel nihče. Sledil je dodatek. Nihče ga ni prehitel, ki bi bil težji od njega.
Tudi avtor teh vrstic je med prtljago za vsak primer stlačil kolo, ki je sicer včeraj še žalostno samevalo. Danes sledi ogrevanje, jutri pa ni več izgovorov. Po klancu navzdol, vsaj tja do nizozemskega ovinka, pa čeprav je že vnaprej jasno, da to ni ravno najboljša ideja. Ne zaradi tega, kar tam ne bi bili dobrodošli, tam so dobrodošli vsi, na tovrstnih vzponih smo vsi ena sama velika kolesarska družina, toda potem bo treba tudi nazaj navzgor, kar za priložnostnega kolesarja, čigar števec se letos še ni kaj prida pomaknil z ničle, ni ravno definicija užitka. A morda pa tudi tega najbolj amaterskega kolesarja med amaterji ponese atmosfera. Ker to je Alpe d'Huez. Vive l'Alpe d'Huez, la légende du Tour!