Zgodba se je začela precej bolj skromno. Mas je odraščal v Artàju na severovzhodu Majorke, pri 12 letih pa je s prijateljem Joanom Danúsom prvič sedel na kolo. Obiskovala sta lokalno kolesarsko šolo, ki jo je vodil Miquel Alzamora, svetovni prvak na velodromu.
Kolesarjenje je bilo sprva predvsem zabava. Fantje so se vozili po okolici, iskali rake in paglavce, po turah pa končali na hamburgerjih. »To je bil začetek kolesarskih sanj,« se tistega obdobja spominja njegov dober prijatelj Joan Danús. Mas je obenem igral košarko in vozil rolko. Zanimivo je tudi dejstvo, da prihaja iz povsem nekolesarske družine – oče je zdravnik, mati medicinska sestra. »Nista vedela nič o kolesarstvu,« je nekoč povedal Enric Mas.
Pri 15 letih je zapustil Majorko in odšel na celino. Najprej v Valencio, nato v Castellón, kjer je dirkal za Club Castillo de Onda. Selitev v povsem novo okolje mu je odprla oči. Konkurenca je bila močnejša, dirke zahtevnejše, možnosti za napredek pa večje. Pri 18 letih je pristal v Fundación Alberto Contador. Prav tam ga je spoznal tudi eden njegovih največjih vzornikov in poznejši zagovornik.
Kolesarstvo je postalo z njim pravično
»Videl sem ga odraščati že od mladinske kategorije,« je po Masovi zmagi na Vuelti povedal Alberto Contador. Španski šampion je poudaril njegovo vztrajnost in dejstvo, da je moral v karieri prestati številne kritike. »Kolesarstvo je zdaj z njim pravično,« je še dodal El Pistolero.
Mas je leta 2016 postal profesionalec, dve leti pozneje pa se je na Vuelti dokončno predstavil širši javnosti. Na 20. etapi je zmagal na Collada de la Gallina v Andori in dirko končal na drugem mestu za Simonom Yatesom. Na oder je stopil kot 23-letnik in postal eden najbolj obetavnih španskih kolesarjev.
Toda preboj ni pomenil takojšnje zmage. Mas je bil na Vuelti še dvakrat drugi, leta 2021 in 2022, leta 2024 pa tretji. Štirikrat je torej stal na odru, a nikoli na najvišji stopnički. Sam je leta 2024 po tretjem mestu dejal: »Še vedno nisem zmagal. Upajmo, da mi bo v prihodnjih letih uspelo, saj je že čas.«
Zaradi številnih neuspehov, kot je španska javnost dojemala njegove uvrstitve na zmagovalni oder brez zmage, je postal tudi eden najbolj kritiziranih kolesarjev. Očitali so mu previdnost, pomanjkanje napadalnosti in predvsem to, da v odločilnih trenutkih ne naredi dovolj. Prav zato je letošnja Vuelta pomenila tudi njegovo osebno preobrazbo. Ko je po padcu Tadeja Pogačarja prevzel rdečo majico, ni podlegel pritisku. Primož Roglič in drugi tekmeci so ga napadali, Mas pa je odgovarjal mirno in samozavestno.
Brez trpljenja v kolesarstvu ne gre
»Zmagati na Vuelti brez trpljenja je nemogoče,« je povedal po odločilni etapi. Priznal je, da je bil večkrat na meji svojih zmogljivosti, vendar mu je pomagala tudi izkušnja vseh prejšnjih let. »Vedno delaš za to, da pride takšen dan. Sanjal sem o njem,« je dodal.
Morda je prav zato njegova zmaga tako posebna. Mas ni bil kolesar, ki bi mu bilo vse podarjeno. Od Artàja do Valencie in Castellóna, od mladinske fundacije Alberta Contadorja do prvih stopničk na Vuelti in nato osmih let čakanja je moral svojo pot graditi počasi. Tokrat ni bil drugi. Ni bil tretji. Ni bil kolesar, ki je skoraj zmagal. Tokrat je Enric Mas postal kralj Vuelte.