Vadbeni fiziolog in nutricionist z doktoratom Univerze Birmingham, ki raziskuje športno prehrano in metabolizem ter kot svetovalec deluje tudi pri kolesarski ekipi Tudor, pred tem pa je bil del moštva Red Bull-Bora-Hansgrohe, ima jasne odgovore za vse dvomljivce o čistosti najboljšega kolesarja na svetu. Tadej Pogačar se mora po novih suverenih predstavah na Touru namreč znova soočati s številnimi obtožbami o dopingu.
Začniva kar naravnost. Kako si razlagate vse te »nečloveške« predstave Tadeja Pogačarja?
Preden začnem govoriti o pomenu prehrane in vsega drugega, je treba poudariti, da je Tadej verjetno največji talent v vsej zgodovini kolesarstva. To je prva stvar. Druga stvar pa je, da živimo v dobi kolesarstva, ko ekipe skrbijo za res vsako malenkost posameznega kolesarja. Skrbi se za ustrezno prehrano, ustrezno regeneracijo in tako naprej. Samo en primer razlike današnjega časa dirkanja na dirki po Franciji in časov črne dobe – danes kolesar v eni uri med etapo vzame 120 gramov ogljikovih hidratov, takrat pa so jih morda 40.
Pogi je v preteklosti imel nekaj težav ravno zaradi prehrane v vročini in tudi sam priznava, da so tu naredili največji napredek. Kako hitro se dejansko razvija to znanje v kolesarstvu?
Meni osebno je to ena najbolj zanimivih stvari. Ne zaradi hitrega razvoja znanja, ampak zato, ker je bila večina stvari, ki se danes uporabljajo v kolesarstvu, znanstveno potrjena ali dognana že pred petnajstimi leti. Ekipe v kolesarstvu pa to implementirajo šele v zadnjih letih. Denimo pred petnajstimi leti so imele nekatere ekipe morda enega nutricionista, danes pa imajo največje ekipe večje število nutricionistov, svoje kuharje … Na splošno je osebje za podporo kolesarjev veliko večje in vložek ekip na tem področju je enormen v primerjavi s tem, kar so delali pred 20 ali 15 leti.
Kako potem vidite ta prehod iz črne dobe kolesarstva v to novo dobo?
V tisti dobi, ko je bil na vrhu Lance Armstrong, je bil prioriteta doping. V njegovi eri je bilo v svetu kolesarstva glavno vprašanje, kam iti, da ne pride do doping kontrole. Danes se vse stvari dogajajo pred očmi javnosti. Pogačarja je denimo treba zaščititi že v prostem času, da lahko sploh normalno trenira. Doping kontrola danes lahko kadar koli potrka na njegova vrata in ga testira. In prepričan sem, da Tadej s tem nima nobenih težav. Vse te ideje, da uspehe niza zaradi dopinga, so meni osebno smešne. Enostavno ne vem, kako se bo opral ta črni madež v kolesarstvu iz preteklosti, a osebno sem prepričan, da so najboljši v tem trenutku čisti in da je ves napredek povezan z znanjem, ki ga uporabljajo pri svojih pripravah.
Kako je potem možno, da je eden toliko boljši kot drugi? Morda nutricionisti za kapetane sestavljate drugačne programe kot za pomočnike?
Vsak jedilnik v največjih ekipah je individualiziran. Se pa to razlikuje v posameznih ekipah zaradi proračuna. V ekipi je 30 kolesarjev, ki potrebujejo preračunan vsak obrok v letu. Ekipe, kot je denimo Tudor v tem trenutku, ki imajo le dva nutricionista, seveda jedilnikov ne morejo povsem individualizirati, večje ekipe pa to lahko naredijo, ker imajo na voljo več osebja. Kot mi je znano, ima denimo Bora v tem trenutku samo na oddelku za prehrano zaposlenih osem ljudi in lahko vsak dan brez večjih težav skrbijo za vsakega kolesarja posebej. Nekatere ekipe pa se vseeno odločajo, da dajejo prednost določenim kolesarjem.
Še vedno pa ste nutricionisti nekoliko potisnjeni v ozadje delovanja ekipe. Sami ste nam pred tem celo dejali, da nekateri kolesarji Tudorja sploh ne vedo, da obstajate.
Ni povsem tako. To sem vam omenil, ker se sploh nimam za nutricionista ekipe Tudor, saj delujem le kot svetovalec. Ekipa ima tako še dva druga strokovnjaka za prehrano. Nutricionist je vedno prisoten na največjih dirkah, brez tega ne gre. Nekatere ekipe imajo celo dietetika in nutricionista na dirki ter kuharja.
Kako neposredno ste vpeti v prehrano sredi etape, predvsem v teh ekstremnih razmerah?
Med etapo se jedilnik ne spreminja. Ko je etapa v teku, je športni direktor tisti, ki jo vodi. Kot nutricionist takrat ne moreš ničesar narediti, čeprav ves čas spremljamo svoje aplikacije. Vse se naredi v urah pred etapo, ko narediš določene spremembe glede na vremensko napoved. Takrat določiš, kaj pomočniki ob cestah dajo v bidone. Veliko že pomeni to, ali je v bidonu led ali ne. Ko pa dirka poteka, je vloga nutricionista, da se že posveča prehranjevanju za regeneracijo, med dirko pa se ne spreminja ničesar več.
Koliko pa je prostora za osebne okuse in želje pri jedilnikih?
Prisluhnemo, kolikor se da. Vse ekipe imajo na dirkah vsaj enega kuharja in se praktično vse lahko individualizira. Edino, kar je, je to, da kolesarju ne moreš dati kakšne enormne količine čokolade ali olivnega olja, saj mora prehrana ostati športna. To pomeni, da mora biti malo maščob in je to včasih težko. A vrhunske ekipe imajo vrhunske kuharje, ki se znajo prilagoditi. Denimo Bahrain Victorious ima trenutno na Touru v svoji kuharski ekipi slaščičarja, ki je bil v šovu MasterChef, Karima Merdjadija.
Tadej Pogačar je po besedah Domna Novaka prvi Tour zmagal, ko je jedel pico in pil pivo. Je to še vedno izvedljivo? Predvsem pivo je neka kolesarska stalnica.
Kot nutricionist pri brezalkoholnem pivu ne vidim nobenih težav, da bi ga prepovedal. Alkoholno pa ne pride v poštev. Pica je na meniju, a je povsem prilagojena športnikom.
Se na vas kdaj obrnejo ljudje z željo, da jim pripravite tak jedilnik, da bodo tako dobri kot Tadej Pogačar?
To je ena od stvari, ki me pogosto zelo živcira. Predvsem ko imajo take želje amaterski kolesarji. Veliko jih je, ki si želijo kopirati profesionalce, a se pri tem ne zavedajo svojih omejitev. Če povem na primeru. Tadej Pogačar večino časa poganja s 400 vati moči, zelo dober rekreativni kolesar pa mogoče s 300. Poraba energije je tako čisto drugačna. Prehrana je stvar, ki kolesarju omogoča, da doseže svoj potencial, ne more pa slabega kolesarja narediti vrhunskega. Naloga nutricionista je, da Pogačarju omogoči izkoristiti njegov potencial, ne moremo pa amaterskega kolesarja narediti profesionalnega s tem, da mu damo enako prehrano. V takem primeru bomo tega amaterskega kolesarja predvsem zelo obremenili in zredili, ker si osem tisoč kalorij enostavno v enem dnevu ne more privoščiti.
Profesionalec pa se s tako željo še ni obrnil na vas?
Ne, nikoli. Predvsem pa lahko povem, da Tadejeva prehrana ni nič posebnega. Poznam njegovega nutricionista in vem, kaj zagovarja. Gre za zelo preproste stvari s čim manj dodatki. Zagovarja, da so osnove urejene, predvsem da gre za dovolj ogljikovih hidratov in beljakovin. Vsi kolesarji v pelotonu se tega dobro zavedajo.
Po šesti etapi, ko je Tadej deklasiral tekmece na Tourmalet, je internet eksplodiral zaradi posebnega srebrnega gela, ki ga je zaužil med etapo. Pojavil se je nov izraz eksogeni laktat. Kaj je to?
Gel, ki ga ima Tadej, je gel z ogljikovimi hidrati in je čisto običajen gel njihovega sponzorja in je brez ketonov. V srebrni vrečki je le zato, ker gre za prototip, saj izdelek v prosti prodaji nima optimalne sestave. Tega so se v ekipi zavedali in prosili Enervit, da jim prilagodi sestavo. Kar pa zadeva eksogeni laktat, zelo dvomim, da kolesarji na Touru to uporabljajo, saj ni nobenih znanstvenih dokazov, da bi ta stvar izboljšala zmogljivost. Gre za podoben pojav kot pred leti, ko so vsi jemali ketone, danes pa jih praktično nihče več ne uporablja. Gre za stvar, ki se je v takšni obliki pojavila pred dobrim mesecem in je ni mogoče kupiti v prosti prodaji. Z vsemi kolegi nutricionisti pa smo si enotni, da bomo potrebovali še veliko raziskav v laboratoriju, preden bomo takšne stvari lahko priporočali kolesarjem in jim potrdili, da pomagajo.
Za konec nam zaupajte svojo napoved razpleta 113. dirke po Franciji.
Mislim, da se bo dirka nadaljevala tako, kot se je začela in kot smo nekako vsi pričakovali, da se bo razpletala. Če Tadej le ne pade, bo zagotovo slavil novo zmago.